Prebiral je zaključek tiste pesmi, ki jo je hotel popolnoma razložiti, in se spomnil tistega vprašanja, izgovorjenega nekega popoldneva pred davnimi leti, ter svoje prve elegantne obleke, hlač in suknjiča iz rjavega gabardena, z rumeno črto, kasneje, ko je razumel, kako se je treba oblačiti, je spoznal, da je obupna, vendar se mu je tedaj zdela čisto primerna. Še več: zelo važna zanj. Za njegov status sicer malo pretirana, toda nujno potrebna pri zagovoru diplome. Ogledoval se je v izložbi trgovine na Libijski ulici, brezhibno ukrojene obleke po ugodni ceni, v novi obleki se je počutil dobro, morda je izgledal malo arogantno, a nič zato, drugim ljudem ne smeš izkazovati uslužnosti, pa konec. Zamera. Imenuješ jo lahko tudi naravni potek stvari ali življenjski ritem, je pomislil, gre pač za način preživetja, enakovreden vsem ostalim, seveda ne smeš dopustiti, da bi te raztrgali v tem svetu volkov. Ceciliji pa ni odgovoril, saj ni bilo kaj odgovarjati, ona ne bi razumela, volkovi so jo že davno požrli. Volkovi, torej življenje; to je bilo jasno že na prvi pogled. Pri komaj tridesetih letih je bila že prava starka. Nad čelom razdeljeni, s srebrnimi nitmi pretkani lasje, potrti videz v usodo vdane ženske, in njena večna utrujenost. Naj bi se torej počutil krivega, ker jo je pred nekaj leti ljubil, tedaj pa nič več? Morda je pri njem šlo bolj za tovarištvo kot za ljubezen, temelj njune poroke je bilo tovarištvo, vsekakor pa je on sam ni spravil v tako slabo stanje. Zameril ji je, ker je tako nizko padla; njen žalostni, zanemarjeni obraz in utrujeno telo sta nezavedno, a po svoje zahrbtno pričala o njenem žrtvovanju zanj. To je bila tožba, nenehen opomin, bedno ugovarjanje; v resnici je šlo zgolj za sprevržen, navzven viden izraz njene nezadovoljnosti. Naj bi se čutil krivega za poraz ženske, ki je bila tako ali tako obsojena na poraz? Počel je vse mogoče, da bi ji pomagal. Povojno obdobje je bilo kruto; oba sta se s končano srednjo šolo znašla na umazanem obrobju velemesta, brez staršev, v želji, da bi si ustvarila dom, morda samo zato, da bi bila skupaj, sta se morala opreti zgolj na lastne moči. Kaj naj bi storila? Pošta je predstavljala nekakšno rešitev. In čeprav je nudila hrano in stanovanje, to ni pomenilo obilja, ampak bedo. Bedo s kadečo se pečjo na drva in lužami pred vrati v zimskem času ter soparo in komarji poleti; in večno istimi, bledimi obrazi, recimo sodelavke, ki je živela kot vdova, čeprav ni bila vdova, in nižjega uslužbenca, ki je govoril samo o nogometnih tekmah, čeprav ni nikdar potrošil niti ficka, da bi si kakšno tudi ogledal. Rekel ji je: “Cecilia, lahko bi izboljšala najin položaj, vpišiva se na univerzo, poskusiva se uveljaviti na tem ali onem področju.” Ona pa je bila vedno utrujena. Kdove zakaj? Saj je bil tudi on utrujen, prav toliko časa je preživel v službi. Zagotovo ni bila utrujena zavoljo tistih nekaj gospodinjskih opravkov, postiljanja postelje in pomivanja par krožnikov; morda bi to razumel, če bi se hiša svetila od čistoče. A tisti trije neurejeni prostori, njene copate so vedno kukale izpod postelje, pač niso ustvarjali doma za mlada zakonca, izgledali so bolj kot dom za prezgodaj ostarele; ni si drznil niti pomisliti, da bi tja povabil svojo sestro. Potem se je rodila Gianna; naj bi se čutil krivega za to? Hotela je otroka. “Ni še pravi trenutek,” ji je bil rekel, “odloživa to stvar, poskusiva jo načrtovati, otrok je resna ovira, posvetiti mu bova morala ves kratki čas, ki nama še ostaja.” Toda ona je ponoči jokala, uničevala jo je goreča želja po materinstvu, verjetno edina, ki je kdajkoli vzplamtela v njej; drugače je bila pusta kot zemlja. Ta neumnica je bila pripravljena celo skleniti sporazum, samo zato, da bi lahko imela otroka. Vso skrb zanj naj bi prevzela nase, on pa naj bi se vpisal na univerzo, lahko celo pusti službo in se v celoti posveti študiju, saj bi ena plača morala zadoščati, odkar je napredovala v višji plačilni razred; poleg tega pa bi se, če nima nič proti, lotila tudi dela na domu, neko zasebno dostavno podjetje iz njihove četrti je iskalo ljudi za delo na črno; zares je bila pripravljena na to. V redu, domenjeno, njena volja je bila taka, nikakor ni hotel zatreti njenega neizmernega hrepenenja po otroku; jasno pa je bilo tudi, da ni menjaval plenic; konce tedna je preživljal v knjižnici, spoprijateljil se je s fakultetnim hišnikom, ki mu je omogočil tudi prihajanje ob nedeljah. Hotela je imeti otroka, on pa si je pač želel diplomirati: vsakomur svoje. Dogovor je bil jasen; držal se ga je. Tudi ona, resnici na ljubo, molče, na videz se sploh ni pritoževala, ampak je vse prenašala s svojo otožno vdanostjo: službo, dom, nadure, hčerko. Hčerko, ki je bila taka kot mati; zgodi se, narava je neusmiljena. Isti vdani pogled, ista otopelost, isti poraz, zarisan v potezah obraza. Ob tistih redkih nedeljah, ko ni študiral v knjižnici in je bila deklica že malo večja, jo je poskušal navdušiti za kakšno stvar, jo predramiti iz njene prezgodnje omrtvelosti: “Bi šla na sprehod z očkom, mogoče v živalski vrt?” Z glaskom prezgodaj dozorele in ponižne ženskice mu je odgovarjala: “Hvala, očka, ampak mamica me je prosila, da ji pomagam v gospodinjstvu.” Ob nedeljskih popoldnevih je opazoval žive dokaze “privilegiranosti” starejšega študenta, ki noč za nočjo skuša nadoknaditi vse, kar je zamudil v primerjavi s študentki, mlajšimi kolegi, ki so prihajali na jutranja predavanja sveži in razigrani, v zlikanih hlačah in puloverjih po zadnji modi - kot pravi gospodiči. Jasno, da jih je sovražil. Recimo, da je bila to zamera, zanj značilen življenjski ritem, ki je izviral globoko v notranjosti. Natihem jih je sovražil, slepo in neizrazljivo, še posebej zato, ker naj bi pripadali isti ideologiji. Bogati očetje, liberalna tradicija, družine, povezane s Stranko akcije: zanje je bila že naprednost, kaj šele levičarstvo, čisti luksuz. On pa si je moral, ravno nasprotno, vse priboriti s svojimi močmi; pot je bila težavna, skoraj boleča, saj se je moral spopadati z mnogimi ovirami: spoštovanjem, ki ga je čutil do nekaterih ljudi, konvencijami, pa boječnostjo svoje pobožne matere in podredljivostjo očeta, ki je moral nahraniti preveč otrok, da bi se lahko ukvarjal s politiko. Njegovo levičarstvo je vsebovalo napadalnost, nejevoljo in željo po maščevanju, prav nič skupnega ni imelo z abstraktno, teoretično in sterilno ideologijo njegovih mladih tovarišev. To je dal še posebej jasno vedeti najneumnejšemu med njimi, ki je po nekem predavanju kritiziral njegovo odločitev, da diplomira pri nepomembnem in nepriljubljenem profesorju, ki so ga vsi klicali Nostalgik. Srepo ga je pogledal in mu zabrusil: “Zate je res preprosto biti levičar, mar ne, gospodič? Še sanja se ti ne, kako težko je življenje.” Oni pa je samo začudeno buljil vanj.