Stopim do kolesa, takrat pa zarohni varnostnik iz stavbe, ki stoji na vrhu stopnic in me kdo ve že koliko časa čaka, mene, kriminalca velikega, da mi da poduk, ki sem ga potreben zaradi svoje objestnosti velike: “Drugič pa parkirajte tam kjer imate opravke. Pa tukaj so stojala za kolesa” Gledam desca, v zlikani uniformi, tuhtam kaj bi mu reku, pa zelo na hitro sklenem, naboljš, da se nardim, kot da ga ni. Gledam okoli kje so stojala za kolesa. Aha, eno samcato betonsko stojalo, postavljeno skoraj pod stopnice. Si mislim, “ti kreten, kako naj dam kolo v stojalo, če nimam opravkov v stavbi”. Rekel na glas pa seveda nisem nič. Odklenem ključavnico, zaklenem pod sedež, da jo ne izgubim, obrnem kolo, dvignem parkirno nogico na kolesu in ko že skoraj skočim na kolo, se usuje cela kolona dijakov, pa ravno mimo mene, da ne morem nikamor. Spokorno počakam, da se kolona odkotali proti gimnaziji, potem pa hop na kolo in odšibam. Dec gleda za menoj, pa ko je videl da se ne zmenim zanj, tudi sam ni več črhnil ne bev ne mev.