Navkljub svojemu imenu Vojak sploh ni vojak. Vaščani ga kličejo Sozaboy, ker je glasno obljubil, da bo stopil v vojsko. Sozaboya takoj vzljubiš. Prikupen fant je; malenkost je trapast, po najstniško se sramuje svoje mladosti, ni šolan, a je obdarjen z bistro, veselo pametjo, pošten je, dobrodušen, siromašen in zaljubljen do ušeš. Deklica, ki jo ljubi, je lepa kot luna, pametna in zapeljiva kot zrela ženska, prefrigana kot lisička, dobra kot kruh in ima ga rada. Za svojo ljubico z ljubkimi koničastimi dojkami, pravi Sozaboy, bo oblekel vojaško suknjo. Zato da jo bo branil, ko pridejo težki časi, in da bo nanj ponosna. Sicer pa vojski tako ali tako ne more ubežati, saj nova oblast vojakov in policajev že rokovnjači po podeželju in išče mlade rekrute za vojno proti sovražniku, za katerega Sozaboy ne ve niti, kdo, kje in kakšen je, niti ne razume, zakaj ga mora sovražiti. Tudi o ubijanju in smrti ne razmišlja, ko stopi v vojaški stan. Ponosen je na svoje zleščene vojaške škornje in zlikano uniformo. Zelo je ponosen. Najbolj takrat, ko z ljubeznijo in dostojanstvom prvič vzame v roke puško.