Naposled je napočil štiridnevni pohod, po katerem so si smeli nadeti slavnostne uniforme, dobili so slovite bele képije in se zaobljubili v legionarje. Najhujši del usposabljanja se je tako končal in vrnili so se v Castelnaudary. Tam so jim dnevi minevali v ustaljenem ritmu: ob ponedeljkih je bil zbor vse vojašnice, potem so bili na sporedu tek, kosilo, streljanje, čiščenje orožja, večerja in po njej predavanja. Torke so prebili v kuhinji, kjer so pomivali in čistili. Srede in petki so bili namenjeni vojaškemu usposabljanju, ob sredah so se tudi pripravljali na stražo, ki ji je bil posvečen ves četrtek. Na straži so morali biti »kot iz škatlice«, z zloščenimi čevlji in skrbno zlikano obleko. Če je bil na belem képiju kakšen madež, so si morali kupiti novo pokrivalo, in če se poveljniku srajca ni zdela zadovoljivo zlikana, jo je vrgel na tla in pohodil s škornji. »Potem smo jo morali najprej oprati na roke, da smo sprali sledi čevljev, likali pa smo nemalokrat ob svečah, ker je bilo treba ob 22. uri pogasiti luči,« se spominja Jankovič.