In bosta nato z mamo vsak dan prihajala k njej v bolnico, vsak dan, majhna, kratko ostrižena in z zvezki v vrečkah, kjer bodo tudi zlikane majice za Rivo, pisma in sličice – učila se bosta v parku, med posedajočimi bolniki z nenaravno dinamiko teles, medtem ko bo mama živčno in neprodušno opazovala vsak Rivin gib, Riva pa bo zrla vanje, nad njimi veje dreves in poletno sonce in okoli njih ženske in na stopnicah trije dečki s kitaro. Trije dečki, shizofreniki, v silnem pogovoru, z vsemi atributi človeškosti; v čevljih, nogavicah in oblečeni, govoreči, misleči, kljub vsemu. Mama nad Rivo, ki bo sedela na klopici s sklonjeno glavo in s telesom, ki bo kakor ohromljeno, a tresoče se, ob Rivi, ki bo šla trudoma, z rahlim, javljajočim se odtenkom radoživosti čez park na večerjo, smehljajoč se zdravnikom, z Rivo, vsak dan, in v njej, mami, nesluten pogum. A na oni strani ograje tanka črta črnih tračnic in lep poletni dan; sprehajalci, polni vagoni, prijazna pročelja hiš. Riva bo zrla v dvojčka. Namnožila se bosta pred njenimi očmi. Držala se bo za rob klopice, prepotena, z nežnimi udi, in bo buljila v nenadzorovano fizijo. Prijela se bosta za roke, dvojčka, zarotniško, s pobuškanimi koleni, pod skromnima klobučkoma kakor prijazni gobi, in nabreknila bosta v štiri otroke, v verigo rok, v osem otrok, kasneje v šestnajst.