1. marec – sobota Ves kilavi dopoldan sem pogledoval proti vratom in telefonu. Poskušal sem jo priklicati, pritiskal sem na tipke, oglašal pa se je le glas neke babe, da je številka nedosegljiva. Utrujeno sem strmel v matematiko, vendar so mi misli skakale drugam. Nisem bil pri sebi. Spil sem že štiri kave, ki me niso sestavile pokonci. Od visokega tlaka mi je brenčalo v glavi, da se je zadnje čase zares čudno obnašala, kar sem pripisoval njeni preobčutljivosti, selitvi od staršev, delu na faksu, glavobolom, ženskim zadevam. Kaj pa jaz? Dirjal sem sem ter tja kot kokoš brez glave. Pribrzel sem v najin brlog, mislil sem, da je dovolj, da sva skupaj. Lepo mi je bilo z njo. Njena bližina me je umirjala. BEDAK!! Kako morem biti tak KRETEN! 2. marec – nedelja DOPOLDAN Drugi dan, odkar se je ugreznila v podzemlje. Spil sem skodelico kave več kot včeraj, pa še nisem prišel k sebi. Obup me preganja po vsaki celici telesa. Kot majmun se premetavam iz kota v kot stanovanja, vlečem se kot senca, sem samo privid samega sebe. Vendar tega ne kažem, ne smem, saj sem ponosen moški. Hočem, da pride nazaj v pospravljeno zavetišče. Zalivam rože, ki jih še nikoli nisem – to je bilo njeno delo; edina družba so mi ribe, s katerih sem začel brisati prah! Kar zableščalo se je vame, ko sem po njih potegnil z mehko krpo!! ZVEČER Ko se je spustila tema, je zaškrtalo v vratih. Skočil sem pokonci. Njena klavrna pojava me je prestrašila. Na obrazu se ji je videlo, da je noč prebedela. S tresočim se glasom ranjene srne je začela govoriti, kot bi vadila pred premiero: da je prišla po stvari, da mora razmisliti o prihodnosti, da jo življenje z menoj preveč duši! Da bi razelektril ozračje, sem blebetal, če bi se vsaj malo pogovorila, da mogoče pa le ni tako prekleto hudo, da naj še malo razmisli. Kot bi govoril v steno. Poklapano sem sedel na posteljo in iz kotičkov očesa opazoval svojo bivšo (kako grozna beseda!), kako je pobirala svojo dragoceno lastnino. Vedel sem, da nimam kaj narediti. S pogledom v tla in kovčkom v roki je odhajala. Hotel sem ji dokazati, da se znam poboljšati, pa ni opazila bleščeče pospravljenega doma (prvič v letu dni sem ga pospravil!!) in zlikanih majic, njenih majic. Vse dokler jih ni zagrabila in odnesla s seboj.