Med kosilom sem na hobotnico seveda že pozabil, telečje prsi in krompir v kosih in zeljnata solata, narezana na 0,2 mm, pač imajo takšno moč. Branko me je celo opozoril, da pri Dalmatincih ne pomaga znana slovenska finta, ko najprej vsem ponudiš hrano, da potem na koncu sam dobiš največji kos, da oni takoj posežejo po največjem, a je bilo hrane dovolj. Malo pred nočjo smo zavozili med otoke, ob obali smo lovili lignje, a smo ujeli le enega. Ki se je pridružil hobotnici. Vmes mi je, ko je bilo najbolj napeto, zazvonil telefon, a se nisem oglasil. Pozneje sem prijatelju, da ne bi porabljal borih novcev, poslal SMS. Da sem na Kornatih in da ravno lovim lignje. Klemen, bodoči veliki slovenski režiser, o katerem bo gotovo še slišati, mi je takoj odgovoril in v odgovoru ujel tisto znano slovensko lastnost, ki jo režiserji že stoletja neuspešno poskušajo uloviti na filmski trak. Napisal je le eno besedico: prasec! Opazite to globino misli, to večpomenskost, karakterno »naj sosedu crkne krava« lastnost Slovencev, ujeto le v eni besedici?