»Tisto, kar misliš, da je. Nekoč, pri svojih petih ali šestih letih, sem sanjal, da imam trobento. Pozlačeno trobento. Saj veste, bile so ene od tistih sanj, v katerih čutiš, da ti med teče po žilah, nekakšne predpubertetniške mokre sanje, vkolikor jih ima lahko nekdo, ki je spolno še nezrel. Mislim, da nikoli več nisem bil tako srečen kot v tistih sanjah. Nikoli več. Kajpak sem, ko sem se prebudil, videl, da trobente ni, in začel sem jokati kot dež. Jokal sem ves dan. Tisti predvojni svet to se je zgodilo osemintridesetega je bil v resnici ena sama beda. Če bi danes imel otroka in bi ga videl tako objokanega, bi mu rekel: 'Pojdiva, kupil ti bom trobento' saj gre le za igračko, ki ne bi stala celega premoženja. Moji starši niso na to niti pomislili. Porabljanje denarja je bilo takrat nekaj hudo resnega. In resno je bilo tudi vcepiti otrokom, da ne morejo imeti vsega, česar si želijo. 'Ni mi všeč zeljnata juha,' sem jim povedal in to je bilo tudi res, za božjo voljo, ob zelju mi je šlo na bruhanje. Toda nikoli niso rekli, naj bo, danes preskoči juho in si privošči le glavno jed (nismo bili tako revni, da si ne bi mogli privoščiti predjedi in glavne jedi, pa še sadja za poobedek). Ne, gospod, jé se tisto, kar je na mizi. Raje je babica, da bi dosegla kompromis, začela jemati zelje iz moje juhe, košček za koščkom, in potem sem moral pojesti očiščeno juho, ki je bila še bolj ogabna kot prej. Pa še tega moj oče ni odobraval.«