Begunci iz viškega begunskega centra so se na obvestilo urada odzvali z ostrim pisnim protestom. Izrazili so nezadovoljstvo, ker jih je urad pravzaprav z nekakšnim dekretom postavil pred dejstvo, ne da bi se prišli iz urada pogovorit s prizadetimi, kaj jim pripravljajo. Predsednik odbora tamkajšnjih beguncev Sado Mešić nam je zatrdil, da so se odločili, da ostane Cesta v Gorice 19 njihov naslov do vrnitve domov v Bosno. Večkrat so se morali seliti in stalno so jim zatrjevali, da jih tokrat selijo zadnjič, zdaj pa jim je tega v resnici dovolj: z vsemi demokratični sredstvi se bodo borili, da ostanejo na Viču. V to jih silijo zlasti ekonomski razlogi, saj je v Ljubljani veliko več možnosti za delo in zaslužek kot po drugih manjših krajih. Delajo kot zidarji, pomagajo zelenjadarjem, čistijo stanovanja in hiše, zbirajo odpadne surovine, prebirajo kosovni odpad, poskušajo se normalno preživljati, ne da bi kradli ali prosili za miloščino. Njihovi otroci hodijo v ljubljanske šole. Ne pozna tradicionalnih vrednot bosanskih družin, kdor jih hoče zdaj ločiti tako, da bi dijake spravili v ljubljanske dijaške domove, njihove matere in stare starše pa preselili v druge oddaljene centre. To bi bilo kruto zlasti za starejše ljudi, ki so zelo navezani na otroke in vnuke, s katerimi so že toliko let skupaj v begunstvu! je poudaril Mešić. Obvestilo, da se bodo morali odseliti iz viškega centra, ker ga bodo zaprli, je vse tako hudo prizadelo, da je moralo veliko starejših po pomoč k zdravniku, matere pa ugotavljajo, da so otroci popustili v šoli. Vse preganja nova travma, kaj bo z njimi. Želijo ostati tam, kjer so se kljub slabim bivanjskim razmeram udomačili, in če je treba zaradi sanitarnih in zdravstvenih inšpekcij v njihovih barakah kakšno stvar popraviti, so pripravljeni sami poprijeti za delo, tako kot to počnejo doslej, če se kaj pokvari.