in mladine, o moralni in materialni odgovornosti staršev do otrok)11, »zatiranje delamržnosti, prostitucije, pijančevanja, razuzdanega življenja in podobno«12, uvedba mlečnih kuhinj, pošiljanje otrok v počitniške kolonije, sistematični zdravniški pregledi otrok, razdeljevanje vitaminov, delavska prehrana, protituberkolozna zdravstvena dejavnost ipd. Na ravni mestnih in republiških organov je poskušala biti oblast čimbolj analitična; spraševala je po obsegu in vzrokih različnih socialnih pojavov oziroma problemov, načrtovala rešitve, izdajala navodila. Značilno je bilo popisovanje – evidence o socialnem izviru učencev, ki so jih izpolnjevali učitelji v šolah13, evidence o socialnem sestavu otrok, ki so pod skrbstvom države14, evidence o vključevanju otrok, ki so pod varstvom države, v šole in gospodarstvo15, evidence o odraslih osebah, ki so pod varstvom države, evidence o osebah, ki prejemajo socialno podporo, sistematični zdravniški pregledi otrok16 itn. Država je nase vzela odgovornost za zagotovitev zdravega življenja (Klepec 2003) in celo sreče – zlasti ko je šlo za otroke. »Tistim pionirjem, ki so ostali sami, saj so njihovi starši darovali svoja življenja za srečo vseh, je bilo ljudstvo dolžno zagotoviti lepše življenje, nove domove, usposobljene vzgojitelje, igrišča, letovišča in nenazadnje, srečo.«17 Ena od podskupin otrok pod skrbstvom države so bili »Bosančki« in »Vojvodinčki«, o katerih so prav tako vodili