»Kemoterapija je zelo topo orodje. Bolnikom je slabo, učinek pa je nedosleden. Identifikacija genov, ki naredijo zdravila za kemoterapijo učinkovitejša pri nižjih odmerkih, je prvi korak k ublažitvi teh stranskih učinkov,« pravi profesor White. Študija je skušala raziskati, zakaj se nekateri bolniki ne odzovejo na kemoterapijo in zakaj imajo nekateri resne stranske učinke po zdravljenju. »Celice v vzgojenem tkivu posnemajo učinke, ki jih opazimo pri ljudeh,« razlaga profesor White. V raziskavi so uporabili skoraj 85.000 različnih molekul RNK (substance, podobne DNK), da so preiskali gene celice tako, da so ciljali na tiste, ki bi jih bilo mogoče utišati. Proces jih je postopoma izključil – podobno kot električno stikalo. To je omogočila nova tehnologija za utišanje poljubnega gena. »Preiskovanje celotnega genoma se začne brez pričakovanj, iz podatkov pa nato izluščimo, kaj je pomembno,« je razložil profesor White. Poskuse na laboratorijskih živalih so že začeli, da bi ugotovili, ali jih tehnika z interferenco RNK naredi občutljivejše na nižje odmerke zdravil za kemoterapijo. Poskuse delajo s celicami raka na pljučih in jajčnikih. Preskusili so tudi kombinacijo interference RNK in nekaterih drugih zdravil proti raku, na primer gemcitabina in vinorelbina, vendar učinki niso bili tako dramatični kot s paclitaxelom.