Že na občinski reviji pevskih zborov sem opazil zlitost tonskega zvoka v glasovnih linijah, posebno v visokih in fundamentalnih legah, ki slušno dobro obogatijo zvočno sredino, širijo celoten zborovski zvok, bogastvo lepih glasov prihaja do polnega izraza. To je pozitiven rezultat dirigentovega upevanja pevcev pred vsako vajo ali nastopom. Pevci obvladajo enoten preponski dih, ki daje tonu kulturen, elastičen zvok, čisto intonacijo in razumljivo dikcijo. Pri tem ne smemo spregledati obogatitev zbora z mladimi, svežimi in muzikalnimi glasovi, ki se hitro vklapljajo v uigrano celoto. Šele pri takšni polni sestavi zbora se dirigentu ponuja večji razpon pri gradnji umetnine, interpretacija dovoli polet fantaziji, ki razvija pristno zborovsko muziciranje, v kar je na zadnjem koncertu dirigenta Lačna večkrat zaneslo. To je srečanje s pravo umetnostjo. Tudi drugi del koncerta je bil programsko zelo zanimiv, še posebno ker je prikazal vrsto dobrih solistov, s katerimi razpolaga zbor. A o tem je že pisalo v prejšnji številki Tednika.