Glasbena plat Premrlovih skladb kaže podobno kot njegova cerkvena glasba dvojni obraz. V večini skladb ne najdemo niti sledu prešernega navdušenja nad napredkom, ki je navdihoval evropske skladatelje z začetka 20. stoletja. Zaman iščemo zapleteno melodiko, kompleksne ritmične podobe ali razsipanje z bogatimi harmonskimi barvami poznega 19. stoletja, še manj prvine različnih smeri "nove glasbe". Skladatelj le redko razrahlja tradicionalno homoritmično urejenost glasov, ritmika ostaja tesno povezana z besedilom in je zato skoraj stereotipna, melodični postopi so pogosto blizu ljudski pesmi, skladatelj pa se le redko oddaljuje od urejenega sveta klasične tonalne harmonije. Pa vendar bi se zelo motili, če bi domnevali, da te odločitve izhajajo iz neznanja ali nerazgledanosti. Premrlova glasba raste iz zavesti o skladateljevem poslanstvu, da služi glasbeni kulturi svojega naroda. Zato se je pri ustvarjanju vedno znova trudil prilagajati izvajalskim in receptivnim zmožnostim svojih slovenskih sodobnikov. Odtod ljudsko prijetna melodika, deklamativna ritmika, ki omogoča lahko razumljivost besedila in skomnost v harmonskem jeziku, ki izvajalcem skladb ne postavlja pretežkih nalog, skladatelju pa omogoča, da dosega s kromatiziranimi akordi v pretežno diatoničnem okolju izjemne barvne učinke. Ob teh, širšemu krogu poslušalcev in izvajalcev namenjenih skladbah pa stojijo vrhunci njegovega zborovskega ustvarjanja. V njih se skladatelj izkaže kot mojster zborovskega zvoka in ustvarjalec z bogato barvno paleto.