Spored: Na zaključnem koncertu letošnjega 50. ljubljanskega poletnega festivala bomo lahko prisluhnili slovenski salonski glasbi, kakršno so lahko poslušali radijski poslušalci pred drugo svetovno vojno - med letoma 1935 in 1941. Leta 1928 je bila v Ljubljani ustanovljena radijska postaja in v njenem okviru je za njene potrebe pričel delovati tudi salonski kvintet. Zaradi finančnih omejitev se je ta ansambel zelo počasi večal, stanje pa se je pričelo spreminjati hitreje, ko je leta 1935 vodstvo radijskega orkestra prevzel Drago Mario Šijanec (1907-1986), široko razgledan glasbenik, ki si je izobrazbo pridobil v Pragi in Parizu. Petnajstčlanski salonski orkester je razširil in iz njega napravil soliden ansambel, ki ga je za izvajanje simfoničnih del dopolnil s člani opernega orkestra. Predvsem pa je k sodelovanju pritegnil slovenske skladatelje, ki so pričeli pisati lahkotnejšo glasbo za novi medij. Med avtorjev takih »salonskih« kompozicij najdemo tudi tako pomembna skladateljska imena, kot so Matija Bravničar, Danilo Švara, Saša Šantel ter znani primorski duhovnik in zborovski skladatelj Vinko Vodopivec. Lahkotnejši zvrsti sta se v celoti posvetila ustvarjalec slovenske operete Janko Gregorc in skladatelj češkega rodu Anton Jakl, ki je prišel v Ljubljano z vojaško godbo in ostal tu kot član opernega orkestra. Med skladatelji, ki so pisali takrat »priročno« glasbo, naletimo tudi na imena, o katerih bo potrebno opraviti še marsikatero raziskavo (npr. Kazimir Petrič in Cveto Viternik). Povojni čas je prinesel novo ureditev, salonska glasba pa je bila označena za reakcionarno. Na srečo pa so se številni notni materiali ohranili v arhivu Radia Slovenija. Nekatere izmed njih bodo člani Camerate Labacensis predstavili nocoj prvič po skoraj sedemdesetih letih.