Gobec je, kot je nekoč sam dejal, navdih za svoje skladbe in verjetno tudi slog, »o katerem ni nikoli razmišljal«, črpal od preprostih ljudi, med katerimi se je rodil (Podgrad pri Ilirski Bistrici). Izobraževal se je na mariborskem učiteljišču, med vojno je deloval v partizanski kulturni četi kot glasbenik, po osvoboditvi pa je na glasbeni akademiji v Ljubljani doštudiral dirigiranje in kompozicijo. Vodil je Akademski pevski zbor Tone Tomšič (od 1946 do 1957), leta 1953 je prevzel tudi Partizanski pevski zbor in z obema zboroma veliko nastopal tako doma kot v tujini. Umetniško je vodil Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični ter urejal revijo za glasbeno vzgojo in zborovsko petje Grlica. Bil je direktor Ljubljanskega festivala, predstojnik oddelka za glasbo na Pedagoški fakulteti, toda posebej se je v glasbeno zgodovino zapisal kot zborovski skladatelj; posegel je tudi na področje glasbenega gledališča, saj je ustvarjal opere, operete, kantate, pa tudi orkestralna dela.