(1813–1883) Wagner je bil nadarjen, a ne čudežen otrok. Slabo je igral klavir ali katerokoli drugo glasbilo. Po naključju se je navdušil za opero, ko si je ogledal neko operno predstavo s slovito pevko – tragedinjo, ki je ustvarila nov slog opernega predvajanja. Navdušila sta ga tudi Shakespeare in Beethoven. Wagnerjeva prva dela so propadla. Spoznal je igralko Minno Planer in se z njo poročil. Zakon je po tridesetih letih ločila Minnina smrt. Poslej je mnogo potoval oziroma bežal zaradi dolgov. Idejo za dramo Der fliegende Hollander (Leteči Holandec ali Večni mornar, 1843) je dobil, ko je potoval z ladjo po Severnem morju iz Rige preko Norveške v Francijo. V Parizu, kjer je spoznal Meyerbeerjeve veRichard Wagner like zborovske prizore, kulisne efekte in barvito instrumentacijo, je napisal opero Rienzi (1837–40), ki je bila premierno uprizorjena leta 1842, in dokončal Večnega mornarja (1843). Obe operi so sprejeli le v Dresdenu. Rienzi je doživel uspeh zaradi teatraličnosti. Wagner je postal dvorni kapelnik v Dresdenu. Tu je nastal Tannhäuser (1845), ki je povečal njegovo slavo. Leto revolucije 1848/49 pa je zaradi Wagnerjevega revolucionarnega duha prineslo hiter preobrat. Imel je govor proti monarhiji in moral je zbežati, saj so za njim razpisali tiralico. Liszt mu je pomagal, da je prišel v Švico. V Zürichu je Wagner napisal svoje teoretične spise in osnutke za tetralogijo Der Ring des Nibelungen (Nibelunški prstan, 1876) in sanjaril o nacionalnih slavnostnih igrah ter svojem gledališču. Zaradi ljubezenske afere je moral Zürich zapustiti. Zbežal je v Benetke, kjer je končal opero Tristan und Isolde (Tristan in Izolda, 1865). V tem času je dobil iz Pariza vabilo, da bi izvedel Tannhäuserja, toda delo so izžvižgali.