Izvedba Wagnerjeve romantične opere ni v ničemer presenečala; po glasbeni plati je bila solidno naštudirana, režijsko pa dovolj standardna, z nekaterimi izvirnimi mizanscenskimi rešitvami, predvsem v zborovskih prizorih. Na srečo so se ob prihodu in odhodu naslovnega junaka izognili labodu kaširanemu ali projiciranemu , ki režiserjem pogosto povzroča preglavice. Naslovni junak je bil mlad, visok in postaven, obe ženski heroini pa precej obilni, kar je vplivalo na vzdušje, a ga ni pokvarilo, ker sta dobro peli. Predvsem Susanne Resmark kot demonska Ortrud je bila glasovno nadpovprečna; svojo vlogo je tudi prepričljivo odigrala. Irene Theorin v vlogi Elze je imela nekaj lepih pevskih trenutkov in se je vse bolj vživljala v svojo vlogo. Dolgolasi Johnny van Hal je bil stasiti in glasovno zanesljivi Lohengrin, le ob koncu dolge opere je bilo tudi pri njem opaziti znake utrujenosti; očitno mu manjka nekaj pevske kondicije. Telramunda, Ortrudinega ničvrednega soproga, je premalo plastično in s povprečnim glasom oblikoval Kjeld Christoffersen, zelo odmeven pa je bil glasnik v izvedbi Johna Lundgrena, medtem ko Andreas Jakobsson, ki je pel kralja Heinricha, ni bil dobro razpoložen in so ga pred začetkom opravičili.