Bellinijeva Norma (vseh sedem predstav je bilo razprodanih) še vedno velja za vrhunec belkantistične opere, ki terja izvrstne interprete glavnih vlog. V Ženevi je pripravil za oči dovolj privlačno predstavo režiser Francisco Negrin, skupaj s scenografom Anthonyjem Bakerjem, kostumografom Janom Morrellom in lučnim mojstrom Wolfgangom Göbbelom. Sodobna, a ne vsiljivo moderna scenografija in stilizirani kostumi so bili ob odlični svetlobni realizaciji osnova za prepričljivo odrsko dogajanje, v katerega je režiser vnesel precej dinamike, tako v zborovskih prizorih kot v odnosih med posameznimi solisti; le-ti so še zmeraj bolj igrali in peli, kot pa živeli svoje vloge, a je bilo občasno zaslediti tudi iskrice resnice, ki so na oder prinašale pravo življenje. Marco Guidarini je bil prepričljiv in zanesljiv vodja izvrstnega orkestra; z njim se je uveljavil številni in pevsko ubrani zbor (njegov šef je Guillaume Tourniaire) ter seveda solisti. Velika pričakovanja je zbujala ameriška zvezda June Anderson v naslovni vlogi; začela je zelo previdno, tako da po znameniti ariji Casta diva ni dobila aplavza, kar se zelo redko zgodi, zato pa je v nadaljevanju, v velikih duetih, in predvsem v zadnjem dejanju pokazala svoje izjemne glasovne sposobnosti. Vseeno najbrž velja, da Norma ni njena paradna vloga. Zelo prijetno je presenetila mlada Venezuelka Inés Salazar v vlogi Adalgise, tako s prijetnim nastopom kot z odlično pevsko interpretacijo. Njena izvajanja dosti obetajo, saj bo v Ženevi še to sezono pela tudi Aido. Manj je prepričal ameriški tenorist Hugh Smith kot Pollione; podal je sicer zgledno podobo svojega junaka, ki pa ni bila vrhunska. Zlati časi Corellija, del Monaca in drugih, ki so blesteli v tej vlogi, so za zmeraj minili. Zelo odmeven je bil Andrea Silvestrelli kot Oroveso, v majhnih partijah Clotilde in Flavia pa sta ustrezala Sophie Pondjiclis in Christer Bladin.