Videli smo že nekaj postavitev Borisa Godunova, ki vladarski absolutizem projecirajo iz carske Rusije v sodobnost; ena zadnjih je bila s salzburškega festivala v režiji Herberta Wernickeja. Harry Kupfer, nekdanji vzhodnonemški režiserski "enfant terrible", ki sta ga Salzburg in Dunaj vedno znova zavračala, je še bolj radikalen, čeprav njegova produkcija ne vsebuje slikovnih portretov ruskih nasilnikov. V pomoč mu je bil Hans Schavernoch kot scenograf, ki je skupaj z Buki Shiff (kostumi) izpopolnil vizualno podobo predstave s funkcionalnimi scenskimi elementi; ti so v različnih kombinacijah nakazovali posamezne kraje dogajanja in dosegli svoj vrh v prizoru kronanja in v šesti sliki pred katedralo. Gledali smo krajšo verzijo opere brez poljskih scen, ki se končuje z Borisovo smrtjo. Režiser jo je strnil v veličastno celoto brez odmora. Kupfer se je tokrat izkazal bolj pri zboru kot pri posameznikih; imenitno je zrežiral velike zborovske prizore; njegov modernizem ni le v sodobnih kostumih, ampak v dejstvu, da je v Rusiji, v carski ali v dandanašnji, veliki heroj in poraženec obenem preprosto ljudstvo, ki trpi na račun oblastnih vladarjev. A je ta narod vendarle ozaveščen, saj si neka kmetica upa vreči carju Borisu pred noge lutko otroka, torej velja njegov zločin med ljudstvom za "javno tajnost". Francoski dirigent Bertrand de Billy je z orkestrom, ki se je prejšnje večere poigraval z operetami, z okrepljenim zborom Ljudske opere in s pojočimi dečki Svetega Florijana dosegel mogočne glasbene učinke. Predstavo so izvajali v nemščini, kar je seveda zmanjševalo avtentičnost ruskega dela.