Uvodni prispevek Pavla Mihelčiča z naslovom Pavel Šivic , slovenski umetnik v strnjeni obliki predstavi Šivičevo življenjsko pot ter njegov prispevek h glasbeni kulturi. Simona Moličnik je v članku »Življenje ni praznik, je delavni dan.« Pavel Šivic, ob stoletnici rojstva podrobneje orisala skladateljevo biografijo ter predstavila najpomembnejše dogodke in datume, ki so vplivali na skladateljeve ustvarjalne dosežke ter zaznamovali zgodovino slovenske glasbe. Breda Oblak v prispevku Pavel Šivic – njegova naravnanost v poučevanju in temeljna zapuščina na področju slovenske glasbene pedagogike obravnava pomen P. Šivica za razvoj slovenske glasbene pedagogike, njegov prispevek k razvoju metodike klavirske igre in kot akterja ustanovitve Oddelka za glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo. Matjaž Barbo v prispevku Pavel Šivic in Collegium musicum poglablja vedenja o delovanju in pomenu društva Collegium musicum (delovalo od ok. 1957 do 1967) za sodobno glasbeno ustvarjalnost in poustvarjalnost, ki ga je ustanovil in vodil P. Šivic. Skladateljeva hči Kaja Šivic je v monografski publikaciji pod naslovom Pavel Šivic – pianist objavila svoje in očetove spomine ter njegove številne dejavnosti, s posebnim poudarkom na pianističnih nastopih v času od leta 1926 do 1964. O klavirskih delih piše Jernej Weiss, ki v članku Klavirski opus Pavla Šivica predstavi nekatere najbolj karakteristične klavirske kompozicije iz posameznih opusov. Aleš Nagode se pod naslovom Ustvarjalnost Pavla Šivica za glas in klavir posveča obsežnemu opusu samospevov, skozi katerega predstavi njegove glasbene značilnosti in odseve družbenih tokov. Zborovska ustvarjalnost za mlade pevce je predstavljena v prispevku Branke Pance Rotar ( Šivičevi otroški in mladinski zbori v Grlici ), kjer avtorica izpostavi glavne značilnosti skladateljevih kompozicijskih pristopov in jih poveže s Šivičevimi članki v Grlici . Šivica kot pomembnega ustvarjalca zborovskih skladb za odrasle zbore spoznamo ob prispevku Andreja Missona ( Pavel Šivic – moški zbori ), ki prinese prerez celotnega opusa, značilnosti kompozicijskega stavka in skladatelja označuje kot zmernega modernista. Pavel Šivic in operna kritika je naslov prispevka Katarine Bogunovič Hočevar, ki obravnava čas med letoma 1936 in 1940, ko je P. Šivic deloval kot kritik dnevnega časopisa Jutro. Šivica kot enega najplodovitejših slovenskih opernih skladateljev predstavi Borut Smrekar pod naslovom Šivičev opus za glasbeno gledališče – (opera ), s posebnim poudarkom na delu Cortesova vrnitev . Simfonično ustvarjalnost P. Šivica razčleni Ivan Florjanc v prispevku Simfonija »Sentence«? Šivičeva četrta simfonija?, v katerem avtor analizira Šivičev opus za simfonični orkester in podrobneje predstavi njegovo zadnje delo, ki ostaja v rokopisu.