Dirigent Marco Zuccarini je torej zamahnil z rokami, začelo se je in prvi toni so tu in tam zagotavljali, da gostje res igrajo orkestrski delež Mozartovega Requiema. Nekateri glasovi so zaradi neprimerno "napetega" ozvočenja opraskali bobniče, drugi so kar nekam poniknili. O kakšni virtuoznosti ni bilo ne zdaj in pozneje še manj ne duha ne sluha, Ampak to, kar nam je pripravil orkestrič, ni bilo nič v primeri s tem, kar je potem z Mozartom in z nami počenjal zbor Discantus. Obzirno in plaho hropenje moških glasov se je skušalo našim ušesom skriti, izkazalo pa se je, da je to še vedno manjše zlo kot samozavestno škripanje sopranov. Najbolj je osupljala razpokana in nagubana grdota zvoka, ki je značajno vztrajala do konca, česa tako zanikrnega zlepa ne slišiš celo na naših občinskih zborovskih revijah. Seveda, tudi če bi ansambel sestavljali zelo dobri pevci in če bi vsak pel za dva, je dvajset ljudi za monumentalne zahteve Mozartovega stavka premalo. Verjetno pa bi ob primernih izvedbenih napotkih lahko dobili več od nekaterih solistov. Poslušali smo Alido Baldasini, Monico Carletti, Terigea Sirollija in Enrica Turca, pri posameznih partih se je tu včasih obetajoče zasvetilo, a kaj, ko jim dirigent ni popravil niti groznih vokalov, zaradi nemarnosti taktirke pa so bili seveda v kvartetu povsem nemočni. Nesrečni dirigent je pazil predvsem na nevarnosti splošne zmede, kadar je skušal stvar zabeliti s kakšno veristično "deklamacijo", je bilo vse skupaj še slabše. Slabše od najslabšega, to pa je tudi ocena četrtkovega večera v Križankah.