Emil Adamič je združeval več funkcij - poleg skladateljske še dirigentsko, pedagoško, publicistično in organizacijsko. Njegova skladateljska dejavnost je osrediščena v slovenski značajski tipiki, zato ostaja po artikulaciji »ljudski realist« znotraj tonalnega sistema, ki pa zna biti obogaten tudi s širitvami pozne romantike. V času, ko je glasbena ustvarjalnost polarizirana na dve struji, odhajajočo romantično in prihajajočo radikalno atonalno-ekspresionistično, Adamič kot skladatelj ostaja pri prvi, morda tudi zato, ker - v nasprotju z Ostercem in Kogojem - ni študiral v Pragi oziroma na Dunaju. Preostalo njegovo delo pa vendarle teži k premikanju po večini resigniranih in zato negibnih skladov kolektivne klime, ki je še danes prevladujoča glasbeniška konstanta. Tako je Adamič kot urednik pod okrilje novoustanovljene Nove muzike vabil napredne, novi estetiki zavezane avtorje. Neustavljiv je bil tudi kot praktik: vodil je številne zbore in orkestre, zato je veliko literature napisal prav zanje. Simpozij je odprl strani v njegovo zborovsko delavnico (moške zbore je analiziral Andrej Misson, ženske Alenka Bagarič, mladinske Vinko Šorli), orkestralno (Ivan Florjanc), v poreklo (Edo Škulj), njegova tržaška leta (Luisa Antoni), publicistiko (Darja Koter), pedagogiko (Branka Pance Rotar), Zoran Krstulović pa je v povezavi z njim opozoril na pomen bibliografije v sodobnem informacijskem okolju.