Pred oči mi prihajajo podobe ljudi, ki so zboleli zaradi kajenja in so vztrajali pri njem do smrti. Na primer strojevodja, ki je začel na parni lokomotivi; ko je prešel na električno, je bil dim iz cigarete, ki mu je nenehno tičala v ustih, edino, kar ga je spominjalo na nekdanje mogočne oblake pare. Pri sedemdestih letih sta dve tretjini njegovih pljuč izhlapeli, njegov napihnjeni prsni koš je pri pretrkavanju donel kakor boben: samo še množica votlin, napolnjenih z zrakom, in nobenega tkiva, ki bi lahko vpijalo kisik. Pomanjkanje kisika je že davno izgnalo rožnato barvo z njegovega obraza, zamenjali so jo različni odtenki modre barve: na licih nekoliko bolj višnjeva, na uhljih pa že skoraj črna. Jutranji kadilski kašelj, spremljan z obilnim izmečkom, za katerega je naš jezik skoval nagnusno otipljiv izraz »jutranji hrakelj«, se je pri njem razvlekel na ves dan in vso noč. Vse, kar mu je v zvezi s kajenjem uspelo storiti, je to, da je v zadnjih letih prešel na cigarete s filtrom, vendar ni pozabil dostaviti, da »to ni tisto«. V bolnišnici je kadil na skrivaj, cigarete je skrival za straniščnim rezervoarjem. Nekoč sem ga opazoval, kako je v zimskem jutru kadil na balkonu, zavit v bolniški plašč in z natikači na golih stopalih, iz nosu mu je bingljala cevka za kisik. Cigareto je držal med jagodicama palca in kazalca in skoraj sesal iz nje, telo mu je spreletaval drget bolj zaradi ugodja kot zaradi mraza; takrat me je preblisnil spomin na stikalo za srečo.