Zgodovinar se mora otresti bogov iz mitskega obdobja. Niti Cicero ne Livij nista verjela, da bi bil Romulov oče Mars, in tudi Pavzanias ne verjame, da bi bila Orfejeva mati nimfa.13 Prav zato je mislecem tistega časa tako ugajalo to, čemur pravimo vehemerizem; ni mogoče verjeti, da bi Herakles postal bog14, zgodovinsko ustrezno pa je meniti, da so bili Herakles, Bakh in Dioskur veliki ljudje, ki so jih iz hvaležnosti povzdignili v bogove ali božje sinove.14 Pavzanias, ki je bolj specialist za mite kot pa zgodovinar v pravem pomenu, ne da bi trenil z očesom, obnavlja legende, ki so mu jih pripovedovali, včasih pa mu je dovolj in iz mitov odstrani božje posege; pravijo, da naj bi Akteona njegovi psi raztrgali na Artemidin ukaz, »sam pa menim, da so Akteonovi psi brez božjega posega zboleli za steklino in ga raztrgali, kakor bi raztrgali vsakogar, na kogar bi naleteli«16. Naš mitograf gre potemtakem dlje od svojega kolega Palajfata. Dioniz ni vmešan v smrt Tritona, tritona ali tritonov: bolje je verjeti v drugo različico legende, po kateri je Dioniz le fizična alegorija in ki pravi, da so ribiči iz Tanagre zlili vino v morje, da bi opili tritona, ki je pustošil ob obali, in ga tako lažje ubili. Tritoni namreč obstajajo in Pavzanias ga je videl: v Rimu mu je cesarski prokurator a mirabilibus enega pokazal, njegove ostanke so hranili v vladarjevih zbirkah.17