oglejmo si pobliže, kako je 60-dnevno življenje vplivalo na posamezne organe in psiho udeležencev ekspserimenta: PLJUČA – Kljub temu da vremenske razmere niso bile ves čas ugodne, nobeden od udeležencev ni zbolel za pljučnico, niti za prehladom. Ingu, ki je skupaj s Henningom prehodil Alpe in je pred tem dolga leta bolehal za kroničnim bronhitisom, se je stanje po eksperimentu (in po tem ko je nehal kaditi) občutno izboljšalo. SPANJE – Najbrž ni treba posebej poudarjati, da spanje na postelji iz suhih vej ni preprosto, a so tako odrasli udeleženci kot otroci za približno eno uro podaljšali predvideni čas za spanje. In prav vsi so se dan za dnem uskladili in odhajali spat ob isti uri ter več ali manj ob isti uri tudi zaspali. GLAVOBOL – Ene od udeleženk, ki so jo prej pogosto mučili glavoboli, v dveh mesecih življenja v neolitskem naselju ni niti enkrat bolela glava. Seveda ni mogoče reči, da je njena težava dokončno rešena, zagotovo pa je primitiven način življenja glavobole vsaj omilil. ZOBJE – Zobje so najbolj kritična točka. Pri nekaterih odTedaj pa je Henning na vrhu kakih sto metrov visoke neprehodne skale zagledal potoček. Ob misli, da bi se moral povzpeti tja gor, se je Ingu dobesedno zameglilo pred očmi in od silne žeje in utrujenosti je skočil proti snemalcu in mu izpulil plastenko vode iz rok. S tem je seveda prekršil stroga pravila, ki bi ga lahko stala izključitve, a se to vendarle ni zgodilo. Junaka sta po petindvajsetih dneh pasje vročine čez dan in prav toliko hladnih nočeh, po vsem prestanem strahu in utrujenosti, le prispela v Hauslabjoch, kraj, kjer so na višini 3.200 metrov našli Ötzija.