Resnični 007? Toda Flemingu, lačnemu razburljivih življenjskih dogodivščin, vzponi in padci borznih indeksov očitno niso dajali dovolj adrenalinskih pospeškov, zato je še vedno ohranjal stike s prijatelji iz obveščevalne službe, ki jih je vzpostavil še kot novinar Reutersa. Leta 1939 se je končno odločil, da se ponovno vrne v novinarstvo, in je kot poročevalec o gospodarskih težavah za časopis Times odpotoval v Rusijo. A kot se je menda pozneje izkazalo, je bilo novinarstvo le krinka, saj je Fleming med svojim bivanjem v Rusiji ves čas vohunil za britansko obveščevalno službo, leta 1939 pa v njej dobil tudi bolj formalno zaposlitev. Med drugo svetovno vojno je vodil kar nekaj operacij, mnoge od njih celo neuspešno. Toda izkušnje z vohunjenjem so bile zelo dragocene predvsem za njegovo pisanje. Njegov roman naj bi namreč navdihnil prav njegov sodelavec, leta 1912 v Beogradu rojeni Duško Popov, sin bogatega trgovca in multilingvistični doktor prava. Fleming naj bi tako leta 1940 dobil nalogo spremljati Popovo delo, saj je ta delal kot tajni agent nemške obveščevalne službe, po izbruhu vojne pa naj bi se »zaradi prepričanja« prijavil še v britanski Secret Service. Kot pomočnik admirala Godfreyja je Fleming napisal tudi vrsto njegovih spominov in poročil, ki so bila po zaslugi pronicljivega načina pisanja nadvse zanimivo branje. Napisal je tudi spomine Williama Donovana – Wild Billa, ustanovitelja OSS (Office of Strategic services), nekakšne predhodnice Cie. Kot desna roka admirala Godfreyja je bil Fleming seznanjen tudi z nekaterimi najpomembnejšimi tajnimi operacijami in prepotoval je velik del sveta. Očarala ga je predvsem Jamajka, kamor se je vračal tudi po vojni. Star 44 let je prav tam napisal osnutek za svoj prvi roman Casino Royal, s katerim je uradno debitiral leta 1953 in s svojim agentom 007 kot komet zasijal na britanskem literarnem prizorišču. To ga je sprejelo medse brez večjih zadržkov, saj je že vrsto let prijateljeval z nekaj najpomembnejšimi britanskimi pisci. V dvanajstih letih je tako na podlagi življenjskih izkušenj, zanimivega življenjskega sloga in prirojene arogance nastalo nekaj dotlej najboljših literarnih trilerjev. Za zadnjo od njegovih knjižnih uspešnic velja cikel treh zgodb (Octopussy, the Living Daylights in the property of Lady), ki so leta 1966 izšle pod skupnim naslovom Octopussy and the living Daylights. Sicer pa je v malo manj kot 15 letih Fleming na papir spravil še 16 Bondovih dogodivščin. Toda razburljivo življenje, pijača in kajenje so tudi od njega terjali svoj davek. Leta 1964, ko je bil star 56 let, je zbolel za pljučnico, ki je bila za njegovo oslabelo srce usodna.