Pred več kot štiridesetimi leti se je še ne sedemnajstletna Milka Frelih, ki je slepa od rojstva, preselila v Postojno, saj bliže domu ni našla službe. Moža je spoznala, ko je na prigovarjanje prijateljev začela peti v tamkajšnjem mešanem pevskem zboru. Zaljubljena se ni zmenila za pripombe, ki jih je ujela, ko pa je zanosila, so s srečo prišli tudi strahovi, češ, kako bo, ker je slepa, skrbela za otroka, s katerim je toliko dela. »Na srečo sem se poročila v družino, ki mi je dala čutiti, da sem jim enaka. Pomagali so mi po najboljših močeh. Rodila sem zdravega fanta. Ko sva prišla domov, sem se zavedela, da je skrb zanj povsem na meni. Otrok mi je življenje spremenil, ob vseh obveznostih sem nase skoraj pozabila. Materinstvu sem se predala z vso odgovornostjo. Ko sem drugič zanosila in je pri desetih prvorojenec zbolel za meningitisom, je bil strah, da bi bolezen komur koli pustila posledice, nepremostljiv. Hvala bogu se je vse dobro izteklo.« Milka Frelih pripoveduje, da po koncu drugega porodniškega dopusta moževi starši niso več zmogli varovati otrok in zraven še uspešno voditi kmetije, zato se je mlada družina preselila v podnajemniško sobo s skupno uporabo sanitarij. To obdobje je bila zanjo huda preizkušnja, hkrati pa dokaz, kaj vse človek zmore, če dela z ljubeznijo in potrpljenjem. Otroški smeh, prvi koraki, besede – užitki so jo napolnjevali z veseljem in ji dajali moči, da je zmogla.