Kupila sem najlepšo razglednico Kapadokije, kamor sem nameravala nadaljevati potovanje, in se sprijaznila, da Istanbula verjetno ne bom zapustila. Že ves teden živim v bolnišnici. Lionel je jezen na ves svet in prav vse mu gre na živce. Ne pomaga nobeno prepričevanje, da je v najboljši medicinski ustanovi v mestu. Beli marmor na hodnikih diši po vedno svežih šopkih cvetja, ki jih lahko svojci kupijo, tik preden vstopijo v sobo. Medicinske sestre imajo na obrazih vgravirane nasmeške in kirurgi, ki so se specializirali v ZDA, prihajajo svoje bolnike kar nekajkrat na dan spraševat o počutju. Poskušam ga razumeti. Tisoč in ena cevka prihajajo iz njegovega telesa in namesto da bi se že vrnil na kolidž, se ukvarja z vprašanjem, ali bo sploh lahko še hodil. Komaj je malce okreval od operacije, že je zbolel za meningitisom, kajti naboj je bil očitno okužen. Noči v bolnišnici so dolge in po glavi se mi motajo ista vprašanja. Kdo si? Čemu sva se srečala? Zakaj sem se znašla ob tvoji postelji, prisiljena gledati tvojo nemoč in ti podajati kahlo, te držati za čelo in ti prigovarjati materinske besede? Zakaj sva se zataknila drug ob drugega, tu in tako? Saj naju ne druži niti toliko, kot je za nohtom črnega.