Ana Grabnar je pred 20 leti ostala sama s petimi majhnimi otroki. "Kot najemniki, mi rečemo v štantu, smo živeli v hišici pri hosti v Biški vasi. Tistega dne smo čistili vodnjak in mož, gasilec, naj bi z gasilsko cisterno pripeljal vodo. Na železniškem prehodu je v avto trčil vlak, mož in še dva gasilca so bili na mestu mrtvi." En sin, Toni, je kot dojenček zbolel za meningitisom in posledica je cerebralna paraliza. Danes, pri 32 letih, je duševno na ravni dojenčka, povsem odvisen od matere, poleg tega je še epileptik. Drugi sin je v čudnih okoliščinah umrl star 22 let. Dve hčeri sta poročeni v mestu, 28-letni Niko je hodil v posebno šolo v Novem mestu in je danes doma. "Hčerki mi pomagata, kolikor moreta, a moja največja opora je Niko." Fant ni redno zaposlen, dela preko javnih del. Po možu ima Ana 25 jurjev penzije. "Brez varstvenega dodatka in postrežnine za Tonija in brez Nika ne bi bilo za preživetje." Pa Ana nikoli ni obupala. "Ni res, da se nič ne da, a treba se je pomujati in stisniti. Dva dohodka imamo, enega daš na stran, in to nekaj mesecev, pa je nekaj. Pa nikoli nisem brez posojila. Še ne dolgo tega sem imela v najemu tri vinograde, vino sem prodala in zaslužila kakšen tolar." In tako je Ana k hišici, ki jo je po moževi smrti kupila na obroke, dozidala prizidek, in če bo zdrava, pravi, ga bodo drugo leto ometali.