Podobno pripoveduje Franjo Klarič. Jezni mož pravi: "Človeka psihično pripravijo do tega, da ničesar več ne plačuje. Sicer pa tako nimaš s čim, če ni plače, tudi nikogar ni, ki bi nam ponudil pomoč. Pri nas je vsaj žena še v službi, da imamo za hrano, položnic pa ne plačujem in jih tudi nimam namena. Tri mesece smo v tovarni delali na črno in zastonj, pa je to država dopuščala, če grem k privatniku pomagat, bova oba kaznovana. Se tisti tam v slovenski vladi, ki so si dobro postlali, sploh zavedajo, v kaki bedi živijo nekateri delavci? Do konca leta bomo Albanija, s to razliko, da njim vsaj hrano delijo." Hudo je mladim ženskam samohranilkam. Ena od njih pravi: "Vse te mesece sem pošteno delala, dobila nisem niti beliča, za svojo triletno punčko moram zdaj na socialno hoditi po pomoč. Sramota. Mlada sem, rada bi delala in zaslužila, pa sem vedno bolj odvisna od staršev in njihove pokojnine. Naša usoda nikogar ne zanima, to boli." Obupan in brez prave volje Močilnikov Alojz razlaga, da bo prodal avto, saj drugače ne bodo preživeli. "Žena je lani zbolela za meningitisom in je na prisilnem dopustu, jaz pa od decembra brez plače. Dobivam opomine, pišem čeke, denarja ni, otrokom ne morem ničesar privoščiti. Groza me je jutrišnjega dne." Branko Kaker: "Oba z ženo sva tu zaposlena, živimo pa od bicine (babičine) penzije. Sin ima štipendijo, da se lahko vozi v srednjo šolo. Že zdaj vem, da ga ne bom mogel študirati, čeprav si to silno želi. Boli me, ko gledam druge, koliko imajo, kaj vse si lahko privoščijo, mi obubožani delavci pa še za kruh nimamo."