Leta 1819 se je odpravil na prvo geografsko odpravo in kartiral težko prehodno gozdnato območje med Hajderabadom in reko Godavari. Ker je dvakrat zbolel za malarijo, je spremenil način dela. Opustil je opazovanje med deževnim obdobjem, ko je bil zrak sicer najčistejši, vendar je malarija tudi najbolj ogrožala njegove ljudi, in namesto tega delal v sušnem obdobju, ko pa je bilo zaradi prahu v ozračju težko najti opazovalne točke. Težavo je rešil z nočnim opazovanjem. Za osvetljevanje je uporabljal zmes žvepla, solitra, kafre, indiga in bombaža, ki je gorela z zelo svetlim modrim plamenom in ga je bilo mogoče videti skoraj sto kilometrov daleč. Ves čas je vztrajal pri tem, da je osebno vodil vsako opazovalno odpravo in sam opravil vsako meritev s teodolitom.