Vesna Ribarič: "Idealist res ne smeš biti. Ko vidiš vse te stvari, te kar prizadene. Najtežje je, ko vidiš bolne otroke, ki so na meji, in se boriš za njihovo življenje. Zelo pogosto se dogaja, da jih k zdravniku pripeljejo zelo pozno, še posebe ko zbolijo za malarijo, saj zelo pozno opazijo, da imajo vročino, kajti ponavadi se otroci tudi med igro potijo. Potem pa je vedno težje. Velikokrat jih pripeljejo, ko so že nezavestni, in veliko jih prav zaradi tega umre. To me je najbolj pretreslo. Zavedam se, da bi morala gledati na vse te stvari manj čustveno, toda to je zelo težko. Že na začetku pa mi je uspelo v sebi razčistiti z dilemo, da ne morem rešiti vseh, ki so v Afriki bolni in trpijo. Zavedati sem se začela, da lahko pomagam posameznikom. In vsak ozdravljeni bolnik ti da nov delovni polet, novo energijo ... To je zelo osrečujoče. Zgodilo se mi je, da sem spontano ob ozdravitvi tudi zavriskala. Seveda pa moraš znati sprejeti tudi smrt. Afričani zelo žalujejo ob izgubi svojih najbližjih, še zlasti otrok ... Toda z intenzivnostjo čustev gre potem vse to hitro mimo njih. Še danes se spomnim veliko ljudi in pred sabo imam še zmeraj veliko obrazov. Mnogo je takih dogodkov. Spomnim se nosečnice, ki je hudo zbolela za malarijo, a mi jo je uspelo rešiti. Vesela sem bila tudi takrat, ko so se iz bolnišnice vračali ozdravljeni otroci, ki so bolehali za hudo pljučnico in drugimi boleznimi."