Kadar o določeni stvari zelo malo vemo, a smo čustveno močno opredeljeni in pripravljeni na odziv, govorimo o predsodku. »Ta je vedno negativen, poenostavljen, tudi neresničen ...« in kdor jih ima - bodisi do določenega naroda bodisi do prizadetih, homoseksualcev, prostitutk, tra(ns)vestitov, ilegalnih priseljencev ... - zviška in prezirljivo gleda nanje, četudi je sila nepoučen. Poln negativnih čustev (za katerimi se lahko skrivajo strah, negotovost, potlačena agresivnost) in v nasprotju z dejstvi vztraja pri svojem in trobi, da v neudobne in nevarne avtomobile ruskih znamk že ne bo sedal, da prebežnikov ne bo trpel za sosede in Alžirca ne za zeta, človeku, ki je zbolel za aidsom, ne bi nakazal niti tolarja. »V ekonomsko neugodnih razmerah je še posebej zaničljivo nastrojen do tujcev, ki da odžirajo delovna mesta domačinom, močno zaznamovan s tradicijo, pa vztraja, da je le zidana hiša prava, montažna ali celo lesena sploh ni hiša«. Podobno kot do tujcev, obstrancev in drugih goji (težko in počasi spremenljive) predsodke, ki so vselej znamenje osebnih lastnosti, neizpolnjenih potreb in konfliktov, tudi do določenih poklicev. Ali jih tako kot Črnogorce in Čehe, Gorenjce in Štajerce ... stereotipno poenostavlja. Duhovnik, šolnik in zdravnik - ki se jim človeštvo prepušča, da mu rešujejo dušo in telo - že stoletja silijo v ospredje, bolj kot je tudi ljudstvo izobraženo in načitano, bolj se maje njihova podoba. O negativni selekciji v njihovih vrstah je slišati govoriti duhovnika samega, šolnik se zdi preveč povprečen, da bi mu otroke slepo prepuščali v roke, in kot da se zadnje čase maje podoba zdravnika. Morda bodo bolniki v prihodnje vendarle zahtevali tudi njegovo prijaznost, morebiti ginekologu pacientke v zahvalo ne bodo več nosile viskija in klobas. Ampak to je novinarsko pisanje, novinarji pa poenostavljajo, posplošujejo...