Alojzu in Slavici so se v zakonu rodili trije otroci; dve hčerki in sin, ki je bil po letih v sredini. »Najprej je bila to res velika ljubezen in videti je bilo, kot da je vse v redu. Čeprav sta imela oba le osnovno šolo, sta bila zelo pridna. Ona, ki je delala kot snažilka, je znala šivati tako dobro kot krojačica in tudi on, ki je imel žago, se je lotil prav vsakega dela. Potem je hudo zbolel na srcu in bil pred nekaj leti operiran. Nato ni več zmogel tako težkega dela, ona pa ni več hotela skrbeti zanj,« pravi eden od sosedov in doda, da je moral »Lojz vse narediti tako, kot je zahtevala ona«. »Še polovico vsega, kar je prinesel s sabo v zakon, ji je moral zapisati; on pa od nje ni dobil prav ničesar. Ker je mislil, da bo tako bolje za vse, je dal ob upokojitvi nanjo prepisati tudi leta svoje delovne dobe, kar je njej seveda ustrezalo …« Po pripovedovanju naj bi bila pogosto razlog za prepire med Alojzom in Slavico druga polovica imetja, ki naj bi jo oče pozneje vendarle prepisal na svojega sina. »Mlajši Lojz je bil zelo pameten in študiran, vsi smo ga imeli radi. Že dolgo je živel v Celju, potem ko je dobil del imetja, pa je začel zidati prizidek k hiši. Ravno jo je pokril …« Prepiri med očetom in mamo so razdvajali tudi otroke. »To je bil gotovo eden od razlogov za tragedijo, ki se je zgodila v soboto. Bog ve, zaradi česa so se kregali, ampak kot kaže, je Lojz, ki je bil že tako hudo bolan, povsem izgubil živce. Kljub temu, kar je storil, sem prepričan, da ni hotel ustreliti sina. Bolj se mi zdi, da je nameraval ustreliti bivšo ženo, sin pa se je postavil prednjo, ker jo je hotel zaščititi. Ko je videl, da je po nesreči umoril sina, je sodil še sebi …« pripoveduje eden od sosedov.