Niti na pogreb ni mogel. Pri Šuštarjevih so imeli veliko družino, deset otrok je bilo, Alojzij je bil najstarejši. Danes so žive še tri sestre, dve stanujeta čisto blizu brata v Šentvidu, ena pa blizu domačega kraja; drugi so pomrli v otroštvu, dva brata med vojno, dva pa kasneje. »Denarja za šolanje ni bilo, a želel sem nadaljevati šolanje na gimnaziji. Po posredovanju trebanjskega župnika se je to posrečilo. Potem je prišlo zame presenečenje, ko sem na začetku vojne, v kateri je bilo toliko trpljenja, leta 1941 odšel študirat teologijo v Rim. Vedno sem si želel postati duhovnik. Spet je prišlo presenečenje. Med študijem v Rimu sem zbolel na pljučih in prišel v Švico, tam sem se pozdravil, imel razne službe in veliko dobrotnikov, z njimi sem še danes povezan. Kasneje sem se lahko vrnil v domovino in bil po treh letih imenovan za ljubljanskega nadškofa. Takrat je bila moja mama še živa in ni mogla verjeti, da sem res imenovan za škofa. Oče je umrl že veliko prej in nisem mogel na pogreb, ker sem živel v tujini.