Bila naj bi še bolj varčna, kot so njune stranke. Theo Albrecht dosledno ugaša luči v stanovanju in sodelavce uči, da ima papir dve strani zato, da je popisana ali potiskana tudi zadnja. Ko so leta 1993 v Nemčiji spremenili sistem poštnih številk s štiri- na petmestne, je še leta dolgo pošiljal pisma z natiskanimi ovojnicami iz zaloge pred spremembo. Karl in Theo Albrecht sta najbogatejša Nemca, revija Forbes je Karla letos z 21,5 milijarde dolarjev premoženja uvrstila na 6. mesto med najpremožnejšimi na svetu, njegov brat Theo je z 18,8 milijarde pristal na 9. mestu. Brata sta lastnika trgovske verige Aldi (Albrecht Discount), v Sloveniji jo poznamo kot Hofer. Karl Albrecht je namreč leta 1968 kupil trgovsko verigo, ki jo je v Avstriji ustanovil Helmut Hofer, in od nje je ostalo le še ime. Logotipi, podoba trgovin in prodajna strategija so že davno Aldijevi. Nemški koncern se je na slovenski trg širil pod imenom Hofer.Brata Albrecht se dosledno izogibata javnosti. Bogata, bogatejša, nevidna je bil naslov reportaže, ki jo je avgusta 2005 objavil nemški časopis Süddeutsche Zeitung, ko je brez uspeha poskušal najti njuno bivališče. Eden od tedanjih urednikov časopisa Neue Ruhr Zeitung iz Essna – v tem mestu naj bi brata živela – je tedaj svojemu kolegu zaupal, da so najeli celo helikopter, da bi ju iz zraka posnel v soseski, kjer naj bi stanovala. Brez uspeha. O tem, kje resnično bivata, ni nobenih verodostojnih podatkov, ki bi bili dostopni javnosti. Obstajajo le ugibanja. Po njih naj bi Karl nazadnje živel v Švici in njegov brat Theodor v Essnu. Pred očmi javnosti se skrivata še bolj kot jeti, so se nekoč pritoževali pri reviji Forbes. Ko magazin vsako leto objavi svoj seznam najbogatejših na svetu, mu ne preostane drugega, kot da objavi vedno isto fotografijo. Karla je fotografom uspelo fotografirati le enkrat, brat Theo je v javnosti zapustil dve fotografiji.Prvo Theovo in edino Karlovo je posnel Franz Ruch, fotograf iz Münchna. Za ta namen je leta 1987 najel poseben avtobus in dva tedna čakal na priložnost. Zjutraj je sledil njunim avtomobilom in se potikal okoli hiš, kjer sta takrat stanovala. Thea je ujel, ko je opoldne odšel na kosilo, Karla pa, ko se je po končanem delu odpravil iz pisarne domov. Brata sta poskušala objavo preprečiti, vendar sta kasneje le popustila v upanju, da ju bodo poslej fotoreporterji pustili pri miru. Kasneje naj bi ju sicer nekemu fotoreporteju uspelo fotografirati v neki cerkvi v Essnu, vendar je moral podpisati izjavo, da fotografij ne bo objavil, in izročiti posnetke. Njuno skrivanje pred javnostjo pa je mogoče tudi razumeti.Theo Albrecht je 29. novembra 1971 zapustil svojo pisarno nekaj po 18. uri. Na parkirišču sta ga napadla in ugrabila dva moška. Nanj sta postala pozorna, ko sta prebrala knjigo Bogati in superbogati v Nemčiji, ki jo je napisal Michael Jungblut. Toda moški, ki sta ga dobila v roke, je nosil tako poceni obleko, da sta sprva podvomila, ali sta ugrabila pravega. Mislila sta, da se je v past ujel računovodja. Zato je moral ugrabljeni Theo pokazati svojo osebno izkaznico. Tedanji porurski škof Franz Hengsbach, ki so ga prosili za posredovanje, je ugrabiteljem predal sedem milijonov mark odkupnine – to je bila do tedaj najvišja vsota v Nemčiji.Thea Albrechta so 16. decembra ugrabitelji izpustili. Ob tej priložnosti je nastala druga fotografija. »Tako, upam, da je zdaj konec tega cirkusa in da ne bo objavljenega ničesar več o moji ugrabitvi,« je novinarjem in fotoreporterjem zaklical s svojega balkona. Ugrabitelja je policija prijela in odvetnik Hans Joachim Ollenburg ter njegov pomočnik Paul Kron sta bila leta 1973 obsojena na osem let zaporne kazni. Toda skoraj polovica odkupnine je izginila neznano kam. Osem let po ugrabitvi je šel Theo znova na sodišče in zahteval, da se mu odkupnina šteje v davčno olajšavo, saj ni bil ugrabljen kot zasebnik, temveč kot lastnik podjetja.Karl se je rodil 20. februarja 1920, njegov brat Theo dve leti kasneje, 13. ali 28. marca, verjetno v Essnu, kjer je imela njuna mama v delavski četrti Schönnebeck skromno trgovino z živili, veliko borih 35 kvadratnih metrov. Brata Albrecht sta odraščala v skromnih razmerah. Njun oče je bil rudar; potem ko je zbolel na pljučih, je našel delo kot pomočnik v pekarni. Karl se je po končani srednji šoli izučil za trgovca v delikatesni trgovini, Theo je pomagal mami v trgovini. Na začetku druge svetovne vojne so oba mobilizirali v nemško vojsko, Karl je bil ranjen na vzhodni fronti, Thea pa so poslali v severno Afriko, kjer so ga zajeli Američani. Po vojni sta prevzela mamino trgovino. Ko se je po letu 1948 nemško gospodarstvo začelo znova postavljati na noge, sta ustanovila podjetje Albrecht Discount. Do leta 1950 sta v Porurju odprla trinajst trgovin, deset let kasneje jih je bilo že tristo. Njun uspeh je slonel na uresničitvi precej radikalne ideje. Medtem ko je Bernhard Müller v Augsburgu odprl prvo samopostrežbo z živili, sta šla brata Albrecht še korak dalje in se požvižgala na vsa prodajnopsihološka spoznanja. Kartone z izdelki sta postavila na tla, se odpovedala lepim policam, dekoraciji in prodajalcem. Ker nista hotela vlagati v hladilnike, v trgovinah niso prodajali svežega mesa in drugih živil, ki jih je treba hraniti na hladnem. Ponujala sta le maslo, in to ceneje, kot je bila njegova proizvodna cena. Da se ni stopilo, so ga morali (sploh poleti) prodajalci zvečer odnesti v klet. Izbor ponujenih izdelkov sta brata Aldi omejila na tiste, ki se jih hitro in veliko proda. Ker sta vselej kupovala velike količine, sta kupovala po nižjih cenah.Leta 1960 sta si brata podjetje razdelila, Theo je stopil na čelo Aldi Nord (sever), Karl je vodil Aldi Süd (Jug). Aldi Süd ima danes v desetih državah, vključno z ZDA in Avstralijo, okoli 4000 trgovin, Aldi Nord v devetih evropskih državah okoli 4340. Oba brata sta se umaknila iz neposrednega upravljanja podjetja. Theo je vodenje leta 1993 predal svojima sinovoma, Karl je le nekaj mesecev kasneje podjetje zaupal v roke menedžerjem, saj njegov sin zaradi zdravstvenih težav ni želel naslediti svojega očeta.ila naj bi še bolj varčna, kot so njune stranke. Theo Albrecht dosledno ugaša luči v stanovanju in sodelavce uči, da ima papir dve strani zato, da je popisana ali potiskana tudi zadnja. Ko so leta 1993 v Nemčiji spremenili sistem poštnih številk s štiri- na petmestne, je še leta dolgo pošiljal pisma z natiskanimi ovojnicami iz zaloge pred spremembo.