O tistih časih Ljubo še danes ne govori rad. Zlasti ne o dneh, ko je še verjel, da bo tam našel očeta. Ko je med ujetimi borci v svoji baraki povpraševal po očetu Milivoju, so povedali, da živi v eni od sosednjih barak. Poln upanja, da bo končno objel očeta, ga je ob prvi priložnosti odšel iskat, a ob srečanju ugotovil, da tam res živi Milivoj Petković, vendar žal ne njegov oče. Očeta so dobrih deset mesecev pred tem ubili, ker je bil preslaboten, da bi lahko delal na cesti. Na cesto so namreč vsak dan vodili jetnike. Tudi pri –20 stopinjah Celzija so bosi ali v sandalih in v raztrganih capah, ki so jih imeli na sebi, brez hrane vsak dan gradili tisto strašno cesto. In če ne bi bilo tam v bližini Marthe pa njene mame Julie ter številnih pogumnih Norvežank, se bržkone tudi Ljubo ne bi več vrnil v domovino. Na Krvavi cesti, ki so jo v vsakem vremenu gradili sestradani in onemogli, napol goli ujetniki, bi se končalo tudi njegovo življenje. Tako kot so se mnoga. Tudi življenje ujetnika, ki so ga ustrelili kar na cesti, ker je obležal, njegov brat pa je z njegovo krvjo na enega od kamnov narisal križ in cesti dal ime Krvava cesta. »Tam mimo so pogosto hodile domačinke,« pripoveduje Ljubo, »ki so jih stražarji radi videli in zato niso bili pozorni na to, če so ob poti kaj pustile. Kar so pač imele, da bi nam vsaj malo olajšale življenje. Sam brez njihove pomoči zagotovo ne bi preživel,« priznava Ljubo, ki je imel takrat pri svojih 180 centimetrih 42 kilogramov. Leta 1944 je zbolel na pljučih in ni mogel več delati na cesti. »Na srečo je bila osvoboditev blizu,« pravi Ljubo, »in zavezniki so vse jugoslovanske ujetnike z bolnimi pljuči poslali na zdravljenje na Švedsko. Decembra 1945 pa so nas prepeljali domov, v Jugoslavijo. In potem sem pogosto razmišljal o tem, da bi poiskal te pogumne ženske in se jim zahvalil za življenje, pa nekako ni bilo priložnosti. Dokler Piran ni začel sodelovati z Bjugnom. Potem sem šel na obisk, 41 let po vojni, in norveški novinar, ki je poznal mojo zgodbo, me je odpeljal na obisk k Marthi, eni od tistih deklet, ki so mi rešile življenje,« strne zgodbo Ljubo. Takrat je prvič obiskal tudi očetov grob in se poklonil vsem mrtvim taboriščnikom. Tudi drugi Milivoj Petković je bil med njimi.