Končno je znal sol pretvoriti v sodo. Obetala se mu je slava prvovrstnega kemika, patriota, ki je rešil francosko industrijo, in nagrada 12.000 zlatnikov. Toda Leblancovo odkritje novega kemijskega postopka tisto leto v Franciji ni bilo edina revolucija. Ona druga, Francoska revolucija, je vse kemikove obete obrnila na glavo. Revolucionarna vlada je Leblancov patent za sijajni, novi postopek javno objavila, tovarno sode, ki jo je bil z denarjem vojvode Orleanskega postavil na bregu kanala blizu Pariza, nacionalizirala, vojvodo obglavila itd. Pri tem se ni niti malo ozirala na mnenje strokovne komisije (profesor Darcet je bil njen član), ki jo je bila sama ustanovila prav za to, da bi ocenila novi postopek in tovarno sode. Komisija je v bleščečem poročilu me drugim napisala: »Postopek je drugačen ter glede cenenosti, hitrosti in zanesljivosti, pa tudi čistosti končnega izdelka veliko boljši od vsega, kar poznamo. Skrivnost Leblancovega postopka bi bilo treba skrbno varovati.« Komite javne varnosti, ki je svoje odločitve vedno lahko podprl z giljotino, se je nedvoumno odločil: »Pravi republikanec se ne obotavlja odreči lastnini, četudi je ta rezultat njegovega uma, ko sliši glas domovine, ki kliče na pomoč.« Ni jasno, kako naj bi po mnenju strogega komiteja soda Francijo lahko obvarovala pred napredujočimi vojskami evropskih monarhij (navsezadnje jo je obvaroval Napoleon), toda Leblanc je bil ob vse: patent, tovarno, plačo, kraljevo nagrado in tudi ženo, ki je zbolela in umrla. Ostali pa so mu štirje otroci. Kot je le vedel in znal je v kaotičnem času hkrati poskušal skrbeti za družino, služiti revoluciji in se izogniti giljotini. Navsezadnje je obupal in se leta 1806, star 63 let, ustrelil.