Odnos med ljudmi in KristusomKristus Jezus , ki ga spodbujajo evharističneevharistini Kristus podobe, kakršna je tudi svetoprimoškaSv. Primo , temelji na sovživetju gledalca, ki zaradi trpečega izraza naslikane postave podoživlja božje mučeništvomuenitvo , darovano iz ljubezni do človeka. Najmočnejši vizualni, likovni in čustveni signal so pri tem ranerane , posebej zadnja v prsihprsi . Ko jo gledalec zagleda, ga mora prepričati, da je bil LonginovLongin vbod smrten. Zato je razprta in zevajoča, njen strašni videz pa podkrepljen z bolj ali manj obilno polzečo krvjokri , katere rdečardea barva ima močne osnovne značilnosti. Zaradi povsem neposredne atavistične asociacije na pravo kri je rdeča strašna ali vsaj neprijetna, zaznamuje razburjenost, nevarnost in prepoved. K temu pripomorejo njene optične lastnosti kratkega valovanja, ki povzročajo, da je tudi vizualno nasilna. Rdečardea barva se bolj kot druge širi, zdi se, da s svojim vizualnim raztezanjem v prostor proti gledalcu razobliči, odpravi objekt, ki ga prekriva, in sama postaja znamenje. Zato je izjemno učinkovita, saj se kot ena izmed treh osnovnih barv barvnega kroga pogosto pojavlja kot opozorilna, grozeča ali prepovedovalna tako v vsakadnjem okolju kot v umetnosti. Schefer, 'Quelles sont les choses rouges?', 1990. In prav umetnost je dajala v poznem srednjem veku vsakdanjemu predstavnemu svetu simbolike in pomena barv dokončno prepričljivost. Barve svojih pomenov ne vzpostavljajo same po sebi, ampak šele v okviru ideološke, predvsem kulturne in verske situacije nekega časa in prostora, in sicer v opoziciji do drugih barv. Nasproti osnovnima (ne)barvama, beli in črni, ki od nekdaj simbolizirata svetlobo in temo in tako zaznamujeta začetek in konec, rojstvorojstvo in smrt, je rdeča kot barva krvikri pomenila življenje in veselje nad njim, pa tudi življenjsko nevarnost. Svetopisemski izraz adamah je, preden so z njim poimenovali AdamaAdam in Eva , pomenil zmes zemlje in rdeče barve. Iz nje je bog oblikoval prvega človeka in mu z vročo sapo vdahnil duha, ki se je za vedno naselil v topli krvikri . Etimološke povezave besed homo in humus so prepričanje samo še krepile. Že v 4. stoletju je galsko-rimski cerkveni učenjak Hilarij iz PoitiersaHilarij iz Poitiersa , ki je prvi uvajal grško krščansko misel v latinski predstavni svet, v razpravah o raznih skrivnostih (Tractatus mysteriorum) prevajal besedo kot plameneča, ognjena zemlja. Pojasnil je, da so rimski vladarji z rdečim ličilom na obrazu v triumfalnih sprevodih dokazovali svoje sorodstvo s Soncem, barva človeškega inkarnata pa priča, da so ljudje napravljeni iz ognja in zemlje, in razkriva njihovo povezavo z zvezdami. Schade, 'Der “Traum Adams”', 1977.