nemška literatura, korpus literature nemško govorečih evropskih narodov. Kljub precejšnji količini religioznih del, ki so nastajala v 8._in 9._stoletju, se je kontinuirana literarna tradicija v nemškem jeziku oblikovala šele v 11._stoletju. Tedaj se je namreč oblikovalo občinstvo za posvetna dela, ki so zrcalila viteško etiko, za katero si je prizadevalo. Hlepenje po romancah in viteški ljubezenski poeziji (Minnesing) je dobilo zadovoljitev v obdobju vrhunca nemške srednjeveške literature, med letoma 1150 in 1250, zlasti v delih *Gottfrieda von Strassburga, Hartmanna von Aua (ok._1165--1210), *Wolframa von Eschenbacha in lirskega pesnika *Waltherja von der Vogelweida. Čeprav je Nemčija premogla precej renesančnih in humanističnih avtorjev, je bil njihov vpliv omejen. Vse oblike nemške srednjeveške literature so bile bolj ali manj popularno naravnane vse do 16._stoletja, do kontroverz, ki jih je prinesla reformacija, in Martina Luthra (1483--1546), čigar narečni prozni slog je zaznamoval začetek nove dobe v zgodovini nemškega jezika in literature. 17._in 18._stoletje so zaznamovali kritični poskusi, ki so si prizadevali za boljšo in bolj prefinjeno literaturo. Sprva so porodili literaturo, za katero je bila značilna mešanica francoskih vplivov in baročne retorične virtuoznosti. Najbolj "berljiv" avtor tega obdobja je bil *Grimmelshausen. Z *Lessingovimi, *Klopstockovimi in *Wielandovimi deli je nemška literatura naposled dobila samosvoj izraz, ki je dosegel vrhunec v dramah pripadnikov *viharništva in pozneje v zrelem klasicizmu *Goetheja in *Schillerja, pri katerih genialnosti so se navdihovali številni avtorji 19._stoletja. Tem modelom so se prvi uprli *romantiki. Nemški romantiki so izhajali deloma iz impulzov viharništva, vendar so se pri ustvarjanju posvečali predvsem iracionalnemu, fantastičnemu in celo nezavednemu (brata *Schlegel, Ludwig Tieck (1773--1853), Wilhelm Heinrich Wackenroder (1773--98), *Novalis in *Hoffman), deloma iz Mlade Nemčije, pisane skupine piscev, v kateri je bil tudi Heinrich *Heine, ki je zastopala bolj radikalne politične poglede. Devetnajsto stoletje je prineslo pomembne prozaiste, med njimi Gottfrieda *Kellerja, Wilhelma Raabeja (1831--1910), Adalberta Stifterja (1805--68) in Theodorja Storma (1817--88), katerih realizem sta razvijala in mu podelila kritično ostrino Gerhart *Hauptmann in Hermann Sudermann (1857--1928). Lirik Stefan *George je imel največje zasluge za preporod nemške poezije, do katerega je prišlo konec 19._stoletja. Izmed literarnih gibanj, ki so kritično gledala na moralno praznino in licemerje meščanske družbe z začetka 20._stoletja, so bili najpomembnejši *ekspresionisti: Georg Heym (1887--1914), Georg *Kaiser, August Stramm (1874--1915), Georg Trakl (1887--1914) in Frank *Wedekind. Gibanje, ki je doseglo vrhunec med prvo svetovno vojno, je v 20._letih usihalo; nenaden konec je doživelo leta 1933, ko so nacisti pregnali v tujino ali kako drugače utišali skorajda vse pomembne avtorje. Avstrija je dala enega največjih pesnikov 20._stoletja, Rainerja Mario *Rilkeja. Razvoj nemške literature po drugi svetovni vojni je poleg političnih delitev v nemško govorečem svetu dodatno zapletla ideologija. V Zvezni republiki Nemčiji (Zahodni Nemčiji) je prve povojne obnovitvene težnje zamenjala kritika nemškega samoljubnega odnosa do "gospodarskega čudeža" in obotavljivosti pri spoprijemanju z nacistično preteklostjo. Na čelu tovrstnih avtorjev sta bila dramatika Wolfgang Borchert (1921--47) in Rolf Hochhuth (r._1931) ter romanopisci Alfred Andersch (1914--80), Siegfried Lenz (r._1926), Gnter *Grass in Heinrich *Bll. V šestdesetih letih 20._stoletja se je občutek krize, ki je prevladoval na literarnem prizorišču in ki je spodbudil politično, družbeno in umetniško radikalizacijo, izražal v literaturi Gnterja Wallrafa (r._1947), romanih Nicolasa Borna (1937--79), Maxa von der Grna (r._1926) ter v dramah Tancreda Dorsta (r._1925) in Avstrijca Petra Handkeja (r._1942). Na literarno prizorišče v Nemški demokratični republiki (Vzhodni Nemčiji) so vse do politične združitve leta 1989 vplivala obdobja kulturnega zatiranja in popuščanja. Prevladujoča tema vzhodnonemške literature, najsi je bila kritična do režima ali ne, je bil posameznikov položaj v socialistični družbi onstran berlinskega zidu. To tematiko obravnava pisanje Christe Wolf (r._1929), Hermanna Kanta (r._1926) in Ulricha Plenzdorfa (r._1934). Dela številnih pisateljev so bila prepovedana, mnogi od njih so si poiskali zatočišče na Zahodu, denimo Sarah Kirsch (r._1935), Botho Strauss (r._1944) in Erich Loest (r._1926), čeprav je res, da marsikateri, umetniško gledano, ni prestal "kulturne presaditve".