Mednarodni coprnjaki so za zdaj poskrbeli le za kozmetične spremembe v Bosni. S konvertibilno marko si lahko Bosanci na Dunaju ali v Parizu obrišejo zgolj čevlje ali pa zadnjo plat. Nič drugače ni v Beogradu ali Zagrebu. Zato je v Republiki srbski prevladujuče plačilno sredstvo nemška marka, v Federaciji BiH pod nadzorom Hrvatov pa so še vedno v obtoku kune. Enotni dokumenti in registrske tablice zagotavljajo nemoteno gibanje po Bosni, nimajo pa bistvenega vpliva na vračanje beguncev in pregnancev na njihove domove. V zadnjem letu, ki naj bi minilo v znamenju njihove vrnitve domov, se je, denimo, v Banjaluko vrnilo 8 odstotkov Muslimanov, v Sarajevo pa 12 odstotkov Srbov. V primerjavi s podobnimi etničnimi spopadi v svetu to niti ni zanemarljiv dosežek. Vendar se je večina vrnila brez družin, njihov glavni cilj pa je, da bi čimbolje unovčili svoja stanovanja in hiše, če je oblasti iz njih že uspelo deportirati begunce druge nacionalnosti. Navsezadnje v BiH še vedno veljajo trije povsem različni šolski sistemi. Drugače se je tudi voziti po Bosni pod okriljem Sforja in zabrisane prepoznavnosti kot pa sedeti v kavarni, kjer moraš razlagati, kdo in kaj si in se opredeljevati do vojne, ki je kruto zaznamovala generacije Bosancev. Res pa je, da se mednarodni skupnosti prav nič ne mudi, še najmanj Američanom, ki se jim ni treba beliti las z balkansko begunsko kalvarijo. Zato ni izključeno, da bodo Bosanci prej ali slej tolkli z glavo ob zid, ker še niso spoznali, da se morajo o lastni usodi dogovoriti sami.