Tik preden bi moral zapeljati v ulico, pred najino novo stanovanje, si spet premislim. Peljem mimo in naprej. Ustavim se na vrhu griča, kjer so ponavadi parkirani kamioni in šleperji. Z griča se lepo vidi predmestje s cerkvenim zvonikom v ozadju. Ustavim na spodnjem robu parkirne ploščadi. Pred mano strmina in pod njo predmestje. Odprem vrata. Eno nogo stegnem na asfalt, drugo imam še vedno pokrčeno v avtu. Tako obsedim. Potem sežem na zadnji sedež, kjer so se med vožnjo razkotrlikale steklenice piva. Ob robu avtomobilskih vrat, z udarcem pesti ob zamašek, odprem steklenico. Pena brizgne. Pijem mlačno pivo s postanim okusom, kot da je steklo čez mrliča, in gledam navzdol po predmestju. Počasi se dan preveša v večer. Toliko usod, življenj, poti, besed, krikov, toliko ljubljenj, sovraštev, razhajanj in združevanj se skriva med temi ulicami.... Goltam grenko, mlačno peno, teče mi po bradi in za vrat, in pred mano je, kot na dlani, predmestje (nikoli si ne bi mislil, da bom nekoč živel tu). Morda se med temi ulicami, ki jih zviška gledam, kot kakšen manjši, žepni in predmestni Bog, potika tudi ona. Drobna, črna, kratko postrižena, z uhanom v nosu... In me išče. Ona. Moj drugi del. Morda sva se ves dan lovila po teh ulicah. Si prihajala blizu, pa se v zadnjem hipu spet zgrešila. Morda sva prehitro zavila za vogal, prepočasi prečkala cesto, in najine poti se zato niso srečale. Ko takole zrem na mesto in pijem pivo, ki ga nikoli v življenju nisem zares maral, me preveva čuden občutek, občutek, da je vse skupaj samo tavanje, splet nerazumljivih naključij, ki nam uravnavajo življenja. Spodaj, čisto pod mano, vidim gospoda s palico, kako se počasi premika po ulici. V sosednji ulici pa vidim gospo z veliko nakupovalno košaro. Pred sabo imam dve ulici in dva človeka, ki se ne vidita, ki ne vesta drug za drugega, ki niti ne slutita, da jih od zgoraj, z višave predmestnega griča, nekdo opazuje... Gledam ju in vem, da bosta šla vsak v svoj del življenja, da se ne bosta srečala. Gospa hodi hitreje, zato bo zavila za vogal, še preden se bo gospod prikazal na začetku križišča; če bi imel moč, kot kakšen Bog, bi gospo, kot figuro na šahovnici, zadržal za kratek hip, in tako bi se lahko srečala, morda bi se celo zaletela drug v drugega. Kdo ve, morda bi se jima zaradi tega srečanja življenje popolnoma spremenilo. Ja, dahnem in izpraznim že peto steklenico piva: naključja nas premetavajo, to je vsa resnica.