Ko je prišel konec tedna, sem se polna pričakovanja in živčna odpeljala v Ljubljano. Bližal se je čas najinega srečanja. Pogledovala sem okoli sebe in pričakovala fanta s slike, ki mi jo je poslal. Ura je bila že deset minut čez dogovorjeni čas, a ga še ni bilo. Ozirala sem se okoli sebe in pri tem opazila moškega, ki me je opazoval z druge strani ceste. Najprej sem mislila, da se mi samo dozdeva, potem pa sem videla, da se ne motim in da me res opazuje. Umaknila sem se za vogal in tam počakala kakšnih par minut. Ampak nisem hotela biti predolgo tam, ker bi lahko Denis prišel, in ko me ne bi našel, tudi odšel. Ko sem spet pogledala izza vogala, je bil moški še vedno tam. Strmel je vame, da me je oblil mrzel pot. Nič, sem si mislila, moram iti drugam. Denisa očitno ne bo, zato sem se odpravila. Ko sem zavila za vogal, mi je bilo takoj bolje, saj na sebi nisem več čutila tistih neprijetnih oči. Šla sem nazaj na železniško postajo in pogledala na razpored, kdaj gre naslednji vlak. Še dobro, da mi ni bilo treba dolgo čakati. Bila sem prav srečna, ko sem izstopila v domačem kraju. Priznala sem si, da to ni bila ena mojih najboljših idej. Denis se je očitno premislil. Le zakaj? Zamišljeno sem šla proti domu. Ko sem prišla do vhodnih vrat naše hiše, me je nekdo poklical po imenu. Obrnila sem se in skoraj padla v nezavest. Na drugi strani ulice sem zagledala moškega, prav tistega, ki me je v Ljubljani tako neprijetno opazoval. Nisem mogla verjeti svojim očem Mislila sem že, da narobe vidim, da imam privide. Stal je tam in me gledal. Moški, star okoli 45 let. Od kod se je pojavil in kako ve moje ime? Takrat mi je udarilo v možgane s takšno močjo, da me je skoraj zabolelo. To je človek, s katerim sem se pogovarjala prek interneta. Vstopila sem v hišo, zaprla vrata za sabo in zaklenila. Bila sem popolnoma prestrašena, tresla sem se kot nora. Kaj sem naredila? Zdaj ve, kje stanujem! Občutila sem tako grozo, da mi je šlo kar na bruhanje. Pogledala sem skozi okno, a hvalabogu ga ni bilo več. Šla sem v svojo sobo in razmišljala, kaj naj naredim. Čeprav sem bila na smrt prestrašena, si staršem nisem upala povedati. Upala sem samo, da mi ga ne bo treba nikoli več videti. Komaj sem čakala, da pridejo starši domov, in šele takrat sem se počutila malo bolje. Strah je počasi začel popuščati, a še vedno me je zmrazilo vsakič, ko sem šla mimo računalnika. Spraševala sem se, kako sem bila lahko tako neumna in verjela vsaki njegovi besedi. Počasi mi je postajalo jasno, kako nevarno je lahko to. Naslednji dan se nisem upala premakniti iz hiše. Mami ni bilo jasno, zakaj nikamor ne grem. Pa še sobota je bila. Izgovarjala sem se, da me boli glava in da se slabo počutim, a v resnici me je razjedal strah. Kaj če me kje čaka? Kaj sploh hoče od mene? Kaj? Tudi v nedeljo sem raje ostala doma. Nisem se mogla pripraviti do tega, da stopim skozi vrata. Niti v sanjah si nisem spet želela zagledati tistih zasledujočih oči. Ampak bližal se je ponedeljek, ko bo treba v šolo. Spat sem šla z grozo in do jutra sem bila že prava živčna razvalina. Pri mami sem poskušala izprositi, da bi ostala doma, ker se slabo počutim. Vse skupaj ji je postalo sumljivo. Usedla se je zraven mene, me nežno pobožala in mi rekla, da čuti, da je nekaj narobe in da naj se ji zaupam, da mi bo lahko pomagala, če mi bo lahko. Njen razumevajoči pogled in skrb sta bila kot balzam in v solzah sem ji zaupala, kakšno neumnost sem naredila in kako me je strah. Vse sem ji povedala, od začetka do konca. Vse! Po njenem zaskrbljenem izrazu sem sklepala, da vse skupaj ni samo nedolžna težavica, ki bi jo z lahkoto odpravili. Poklicala je očeta in takoj je prišel iz službe. Pogovorili smo se, kaj lahko naredimo. Tudi onadva sta se bala, da mi ne bi tisti moški kaj naredil. Odločili smo se, da bo od zdaj naprej vedno nekdo z mano. Spremljala sta me na poti v šolo, me po pouku prišla iskat, me vozila na treninge, k prijateljicam, nista me več pustila doma same. Čeprav tistega moškega nisem več videla, je bil v našem življenju ves čas navzoč. Še kakšno leto sem se bala, da bo izza kakšnega vogala planil name. Po letu in pol sem prvič upala sama v šolo. In še takrat z roko na mobilnem telefonu, da pokličem starše isti trenutek, ko ga zagledam. Še dolgo me je bilo strah. Kaj vse bi se lahko zgodilo? Na svetu je toliko norcev, ki prežijo na mlade deklice, željne pozornosti in ljubezni, kakršna sem jaz. Prek interneta se lahko izdajajo za kogarkoli, ampak res kogarkoli. Še danes ne morem verjeti, da sem bila tako naivna.