Deviške planjave v novem snegu še ne poznajo koraka. Pršič se v prašnatih oblakih zliva prek že strnjene podlage. Pot se postavlja vedno bolj pokonci. Na bolj strmih delih je treba iskati prehode in zagrizeno brcati z derezami v breg in pogumno zabadati cepin. Na grebenu pa sprememba, kot da bi zarezal z nožem. Na naši strani morje sonca, na avstrijski črnina sence. Tu je smučke najbolje pustiti na kakšnem varnem kraju. Kuloar ni videti bogve kaj, a spodaj nevarno zavije za vogal in nikoli ne veš, kaj te čaka v zdrsu. Nekako ga pregrizeš, in ko na vrhu iz sence spet prideš na sonce, v grebenu zasije tudi vrh. Poleti res ni nič posebnega, v napihanem snegu pa je kot noževo rezilo. Pa še tisti zahrbtni veter, ki piha v sunkih in za katerega nikdar ne veš, kdaj te bo potegnil s seboj prek grebena. Najbolje je kar po vseh štirih. Ni prav pogumno, vendar tako blizu vrha pač ne odnehaš. Na vrhu razgled vsenaokoli. Proti severu mogočni avstrijski gozdovi, ki nad Celovško kotlino preihajajo v Visoke Ture. Ves južni del zapira Košutica. Le levo in desno vidimo Grintavce na eni in skupino Vrtače na drugi strani.