»Hvala,« je odsotno odvrnila Tesa, medtem pa jo je Avrelija prijela za roko in popazila, da se pri odhodu ne bi spotaknila ob prag. Opazovala jo je, dokler ni zavila za vogal. Medtem ko se je sama pri sebi nedoločno smehljala, se je zavedela, da se smehlja prav tako kot Tesa, ko je odhajala. Nato je opazila odprto okno ateljeja nad knjigarno, vendar o mladem lončarju ni bilo ne duha ne sluha. Slišala je le tiho vrtenje lončarskega kolesa in zamišljala si je, kako z rokami gnete mokro glino. Ni ga še spoznala, zato pa je Viktorjeva ženička Kiri, ki se je vsa blažena v svoji nosečnosti še vedno graciozno gibala med gosti, stregla kavo v skodelicah, ki jih je naredil prav on. Bile so visoke ter obarvane v turkizni in zlati barvi. Ko si vanje nalil vročo kavo, so se obarvale škrlatno in rožnato.