Poslovila sva se od Vladimirja. Ostalo nama je še nekaj časa in še eno stvar sem hotel na vsak način videti: vaško pokopališče brez Vallejovih kosti, ki trohnijo na pariškem Montparnassu in ki so bile tedaj, ko je bil še živ, tako malo vredne. V blato vrezana pot je kmalu zavila za vogal poslednjih hiš in se vzpenjala mimo škrtanja podgan na vaškem smetišču proti hribčku na nasprotni strani vasi. Ko so Valleja iz vasi odvedli kot pijanca, lopova, požigalca, morebiti morilca – je odhajal za vedno. Kot vsak pravi lopov se je čez leta vrnil kot mit, kot na straneh šolskih učbenikov kristalizirano ime, nedosegljiv za požrešne strani vaških kronik. Med blatom in hordami tistih, ki jim pornografske revije, športni komentarji in politični spektakli povedo mnogo več kot katerikoli verz, se je naenkrat pomnilo njegovo ime, César Abraham Vallejo, ime kot tišina njegove rojstne ulice. Tišina te ulice je bila sedaj enajstkrat speljana skozi to lačno ime. Po sredi ga je prepolavljala kot strašen vesoljski prepad, zastoj, materin posmrtni vdih, britvičast presledek glasilk, ki cepi kri nazaj v španski kelih in indijansko lupino: muerte, murió, murir. Preden se je vkrcal na ladjo za Evropo, je dejal prijatelju, da se uči jesti malo, kajti tam, kamor se odpravlja, se jedo kamni. Iz dežele, kjer je bil lačen, se je odpravil v Evropo gladovat. Vidim ga: dvoje velikih rok, prelomi dolgih žilastih prstov, velik črn prstan na levem sredincu, vse ostalo so le usta, vedno znova ta usta. Okrog naju so bili hribi in za nama je visoko sredi neba kot magnetna igla nihal Santiago. Prav je, da njegovo truplo ne leži v Peruju. Med zapuščenostjo santiaških grobov bi Vallejov izstopal, po zaslugi vseh profesorjev in akademikov bi štrlel iz razmetanih vrst spečih nesrečnikov. V Parizu pa je njegov grob le še en grob neznanega emigranta, pritepenca, izgubljenca, tujca med tujci, Nikogar, ki je zmeraj bil. Daleč proč je enak vsem, katerih pozabljena trupla se kot vosek počasi topijo pod vegastimi nagrobniki santiaškega pokopališča. Medtem se na predmetih, ki so jih uporabljali, na zguljenih suknjičih in zakrpanih hlačah, ki so jih nosili, po hišah, iz katerih so za zmeraj izginili jeza, veselje in strah njihovih nekdanjih lastnikov, v nevidnih plasteh nalaga oster, po kositru dišeč prah, ki ga hladen veter prinaša iz okoliških rudnikov, in svetloba, ki ob večerih posije izza hribov na njihova z divjim trnjem in bršljanom preraščena imena, je silna.