Na vratih motela pred Neapljem naletim na sporočilo poznim iskalcem počitka, da počitka ni, ker je "tutto completo". V Neapelj nočem. Smrdi po znoju, pomešanem z urinom, po fekalijah pomešanih s cenenimi slaščicami, po telesih, ki razpadajo v dolgih, grotesknih pogrebnih obredih pod razbeljenim soncem. Še poslednjič sem se izgubil v neapeljskem prometu in potreboval sem ves dan, da sem ga končno zapustil. Nadaljujem pot po avtocesti v upanju, da bom našel kakšen odprt motel. Zaman. Zavijem z avtoceste, ki se počasi polni s težkimi tonami megle, v upanju, da bom v prvem mestu, ob obali, našel kakšen hotel. Zaman. Mrak in utrujenost nalagata vse razsežnejše in vse težje breme na moj pogled, ki že trepeta kot dogorela sveča poslednjih stražarjev Evrope v najdaljši noči zimskega enakonočja. Nikjer ni nič, razen žarometov svetlobe, ki se mi vrača, malodušna, odbita z vse bližjega zidu megle; povsod je nič: ni zvezd, ne znamenj. Počasi se zapletam v mreže sna. Neonska svetloba avtoceste, ki sem jo zapustil, je bila le iluzija poti, pa sem šel po resnični poti tega sveta. Medtem je Jean Luc Ponty, modrolasi angel mokrih kril, v Milanu trgal žice v klubu Jazz Power, poslednje vezi sveta, ki komunicira o prekinitvi komunikacije. V Bologni je neko ognjevito in pregrešno dekle občutilo mraz praznega prostora v postelji, ki me je zaman čakala. V Rimu je neki tujec v tem trenutku vase stresel "somniferski" strup, nezmožen prenesti šok rimske preteklosti in pritisk vsakodnevnega primerjanja večnosti, pomena, veličine preteklosti Rima in bede vsakdanjika. "V Rimu - pravi Mommsen - ni mogoče živeti brez univerzalne ideje." Jaz, jaz pa sem vse globje vstopal v zgoščujočo se meglo, ki ni bila le megla Italije, ampak celotne civilizacije. Končno sem se, poražen, odrekel potovanju na konec noči, poražen, spravljen s snom ali s smrtjo. Tudi sen traja, tako kot smrt, le trenutek. Ta trenutek sna brez časovne in prostorske razsežnosti je minil. Odprl sem oči, oslepljen z nepričakovano, hitro svetlobo, ki je zajela celoten razpon mojega pogleda. Nepremično in z nasmehom sem gledal naravnost v Sonce, tako kot sem prej zrl v smrt. Iz oblija svetlobe so se počasi zarisovali stebri svetišča. Slišal sem čivkanje ptic, ki jih je svit spodbujal k novim pustolovščinam. Stopil sem iz avtomobila in še ves truden in zgrbljen zakoračil na stopnišče svetišča, ki me je z dolgimi stopnicami vodilo vse višje, k nebu, Soncu, antični geometriji reda. Moj pogled, prej preprežen z meglo in temo, se je izpolnil s časom svetlobe in prostorom reda. Mislil se, da sem zataval, da sem izgubljen, v resnici pa sem prišel do izhodišča svoje poti. Mislil sem, da me je tista tema porazila, poteptala, dejansko sem zmagal: prišel sem do Jupitrovega hrama v Paestumu. "Paestum, Paestum," sem zašepetal, sijoč in okrepljen.