»Računalnik je bil pri mojih štirinajstih letih velika stvar. Ogromno sem presedel za njim pri sošolcih in prijateljih. V tistih časih si lahko imel Spectrum ali Commodore 64. Štiri leta sem tako hodil na obiske k tistim, ki so ga imeli. Računalnik. Nič ni kazalo, da bi lahko imel svojega. Nekega dne pa mi je mama povedala, da njena prijateljica Urša kupuje računalnik za svoje otroke in da sprašuje mene, ki se spoznam na računalnike, kaj naj kupi. Sijoč od pomembnosti sem začel razpredati o dobrih in slabih straneh Spectruma in Commodorja in na koncu predlagal, da naj, ker so bili premožnejši, kupi Commodore 128. Da je to zanje prava stvar in bi si to res lahko privoščili. Čez tri tedne sem imel petnajsti rojstni dan. Oče in mama sta mi čestitala in mi podarila nekaj, zavito v vrečko. Segel sem vanjo in otipal tipkovnico! Računalnik! Vendar neke čudne oblike, neprave barve - saj je vseeno, sem si mislil, ni važno, kaj je, samo da je ... In ko sem zvlekel zadevo na svetlo, je na njej pisalo Commodore 128 ...«