Drvengrad pa ni le režiserjevo zasebno posestvo, posebnost vasi je, da je v njej vse zaznamovano s slavnimi osebnostmi. Kako najlaže priti do ulice, poimenovane po najboljšem srbskem teniškem igralcu? Nič lažjega. Če greste po ulici Cheja Guevare, zavijete desno na križišču z ulico Diega Armanda Maradone in takoj nato, poleg kavarnice, v kateri je na prodaj ustekleničeno pivo s podobo Emirja Kusturice, zavijete v ulico Novaka Đokovića. Vasica, stisnjena med soteski Zlatibora in Tare na zahodu Srbije, ki jo je Kusturica na opusteli vzpetini hriba Mećavnik nad vasjo Mokra Gora ustvaril iz nič pred nekaj leti za potrebe snemanja svojega filma Življenje je čudež, je – tako razlaga njen 'gradbinec' – etnovas v mestnem stilu. »Izmislil sem si mestece, ki daje vtis, kot da so v njem že od nekdaj živeli ljudje,« je povedal Kusturica ob odprtju svoje urbane vasice. Drvengrad je dovolj majhen, da je še videti ljubek, in hkrati dovolj velik, da se lahko v njem, vsaj v domišljiji, izgubiš. Zaobjamete ga lahko z enim samim pogledom – od vhodnih vrat do cerkvice, posvečene svetemu Savi in zgrajene po vzoru ruskih božjih svetišč. V središčnem delu ima vas tudi svoj trg, prekrit z lesom, celotno naselje pa sestavlja kakšnih dvajset živopisnih lesenih hišk z zelenimi polkni, modrimi stoli in mizami pa s pisanimi vzorci na stenah, ki so jih sem prenesli iz tega dela Srbije in bližnje Bosne. Drvengrad se lahko pohvali tudi z umetnostno galerijo, s knjižnico in kinom, poimenovanim Podzemlje, ki je eden izmed redkih delujočih kinematografov v tem delu Srbije, v njem pa vrtijo – da ne bi bili morebiti presenečeni – izključno Kusturičeve filme. Malo naprej stojijo tudi slaščičarna, v kateri strežejo domače pecivo in naravne sokove, pa restavracija, trgovina s spominki in kavarna.