»Kaj se dogaja?« sem vprašal. »Brat, prosim, če mi narediš uslugo.« »Kakšno uslugo?« Hakim se je zamislil in potem začel s počasnim glasom: »V Maroku je brat, moj zelo dober prijatelj. Za uslugo sem mu kupil avto, a ne more priti ponj, ker nima potnega lista. Zato upam, da mu ga boš ti peljal.« Začudil sem se. »Kaj govoriš?« sem rekel. »Saj veš, da sploh nimam dovoljenja.« »To ni problem,« je hitro rekel. »S teboj bo šel še en brat. On ima dovoljenje in on lahko pelje vse do pristanišča Algeciras.« Čutil sem, kako mi je kri butnila v obraz. Nisem si mogel misliti, da je bil Hakim prepričan, da bi me lahko naplahtal z zgodbo o avtu, ki ga pošilja prijatelju kot darilo. »Če hočeš, da nekaj storim zate,« sem zarenčal Hakimu v obraz, »potem je bolje zate, da mi točno poveš, za kaj gre. Ne bom peljal avta v Maroko, če mi ne poveš, kaj vse je v njem. Ne imej me za osla, Hakim. A misliš, da sem mahnjen?« Samo gledal me je brez besed. Stopil sem iz avta in odšel. Dva dni kasneje je Hakim zvečer prišel v mojo sobo. »Pojdi z mano,« je rekel. »Nekemu prijatelju moram peljati malo hrane in želim, da ga srečaš.« V njegovem glasu je bilo nekaj nenavadnega, zato sem bil radoveden. Šel sem z njim do avtomobila. Peljala sva se kak kilometer in zavila v ulico. Ustavila sva se pred stanovanjsko hišo in Hakim je izstopil ter odprl vrata na notranje dvorišče, kjer so bile štiri mehanične delavnice. V eni od njih je gorela luč. Napotila sva se proti njej in Hakim je potrkal na okno. Odprla so se vrata in zagledal sem dva človeka. Eden od njiju je bil očitno mehanik. Njegov pajac je bil popacan z madeži olja in znoja. V ozadju delavnice je bila zavesa in lahko sem videl zadnji odbijač avtomobila. Pred nami na tleh je bilo vse polno raznih stvari: kupi denarja, orožja in radijskih oddajnikov. Videl sem tudi nekakšne opeke, zavite v bel papir. Bilo je očitno, da mehanik razstavlja avto, da bi vanj poskril vse te stvari.